Mariborske vstaje, ki so pred dvema letoma razburkale družbeno in politično dogajanje v Sloveniji, so očitno pljusknile tudi čez Atlantik. Pritegnile so zanimanje ameriškega profesorja vizualne antropologije in filmarja Mapla Razse, ki že vrsto let v Sloveniji in sosednjih državah z vizualnimi sredstvi raziskuje družbene pojave, in njegovega študenta Miltona Guillena iz Nikaragve.
V okviru umetniške rezidence Soba za goste zdaj razvijata filmski in spletni projekt, v okviru katerega nabirata materiale od takrat ter snemata nove pogovore in perspektive. Združujeta jih v interaktiven dokumentarni film, ki bo poskušal izkušnje, doživetja in nauke vstaj uporabniku karseda približati tako, da ga bo neposredno vključil v virtualno repliko takratnega dogajanja. Projekt naj bi bil končan maja, zatem pa bo nastala tudi filmska verzija za festivale, a bo ta sekundarnega pomena in bo predvsem podpirala sicer na spletu živeči, prosto dostopni projekt.
Odločitve s posledicami
»Odpravimo se na vstajo,« nas je na pokušino interaktivne izkušnje povabil Milton Guillen in na prenosnem računalniku zagnal vstopno stran svojega vizualnega potovanja. Naenkrat smo se z ramo ob rami s številnimi Mariborčani začeli prebijati proti jedru protestov na Trgu svobode. Takrat smo morali sprejeti prvo odločitev. »Boste spregovorili z Gregorjem, poslušali Marka ali nadaljevali na protest?« je dilemo, ki se je v obliki rdečih puščic izrisala na zamrznjeni sliki, povzel avtor. Ko je končno videl nekaj rok, ki so glasovale za pogovor z Markom, nam je klik odprl razlog za njegovo udeležbo na vstaji – razočaranje nad stanjem v mestu in državi. Druga puščica nas je popeljala najprej v ptičjo perspektivo, ki nam je približala dih jemajoč prizor nabito polnega, kot mravljišče prekipevajočega trga.
Rez in že smo bili sredi dogajanja, med transparenti, gorečimi baklami, vzkliki »Gotof je!« in zaradi koruptne lokalne oblasti jeznimi Mariborčani. Naslednja odločitev je že bila težja, saj se je bilo treba odločiti med miroljubnim protestom, na katerega je opozarjal govorec prek megafona, in sledenjem skupini, ki je pred občinsko stavbo kotalila velikansko balo sena, več kot očitno namenjeno zažigu. »Posamezne odločitve bodo imele kot v realnosti svoje posledice, saj se ne boste mogli vrniti. Če se pridružite skupini pred občino, vas bo tam pričakala policija, ki bo s solzilcem in premiki razgnala množico,« nam je Guillen predočil dilemo. Tako se uporabnik ne bo znašel zgolj v vlogi pasivnega gledalca, ampak nekakšnega »video aktivista«, katerega odločitve in gibanje v množici bodo določali potek protestov z njegove perspektive.
Refleksija, ne le doživetje
»Uporabnike želiva postaviti v jedro izkušnje. Nočeva, da so nevtralni opazovalci neke epizode iz preteklosti, ampak doživljajoči in participirajoči udeleženci vstaje,« je pojasnil Razsa. Zato odprtost in tehnične možnosti spleta 2.0 izkoriščata za podajanje vsebine na način, ki bo uporabniku omogočil odziv na videno z dodajanjem komentarjev, lastnih doživetij in materialov. »Ne bo samo režiserjeve verzije, ampak si bo vsak lahko sestavil svojo – glede na lastne poglede, razloge, zaradi katerih bi se ali se je udeležil vstaje, in refleksije, zakaj je do njih prišlo in kaj so prinesle,« je dodal.
V ospredju torej ne bo le doživetje, ampak tudi refleksija dogajanja in iz njega izhajajočih vrezov v realnost vsakega posameznika in celote. Zato sta v sodelovanje vpela široko paleto ustvarjalcev, od fotografov in snemalcev, ki so podobe zajemali, do slikarjev, pesnikov in teoretikov, ki so jih pregnetli v besede, barve in verze. Kot v napovedniku filma povzame mariborska pesnica Simona Kopinšek: »Poezija je arhiv izkušnje. Dan, dogodek, doživetje lahko strne v zgolj nekaj verzov – in kaj je lahko močnejše od tega?«
Družbeno vrenje v Mariboru je Guillena fasciniralo zaradi množičnosti in raznolikosti, ki mu dajeta še dodatno težo in ga umeščata v globalno sliko upora. »Kar 20.000 od 100.000 prebivalcev mesta je bilo na ulicah. Če bi zgodbo povedali na en, naš način, to ne bi bilo pravično do raznolikosti protestnikov in njihovih osebnih teženj,« je zanimiv pristop opisal ustvarjalec. Sploh ker s profesorjem sama nista bila udeleženca vstaje, si nista upala podajati končne sodbe o uspešnosti, namenu in prihodnosti vstaj. »Nihče teh vstaj ni pričakoval, sprožila jih je le ena iskra in tako je tudi težko napovedati, če in v kakšni obliki se bodo ponovile. Ne bi pa rekel, da stvari puščamo odprte. Predstavljamo široko paleto doživetij, mnenj, iniciativ in pogledov, ki so iz vstaj izšli, dajemo pa možnost, da jih ljudje razumejo in sprejmejo na svoj način,« je nadaljeval. Dvema stališčema želi v projektu dati poseben poudarek: »Vstaje so se očitno iztekle zaradi kriminalizacije vstajnikov. Če prav razumem pričevanja, se ljudje na ulice niso vrnili zaradi strahu. Del ljudi se je medtem osredotočil na politično predstavništvo in je v tem videl rešitev. Tudi to za zdaj ni prineslo sprememb, zato se že nabirajo nove frustracije.«
Predstave drugačnega sveta
Guillen nasilje v tej luči razume kot simptomatičen odziv na ekonomski sistem, ki v primeru Maribora in Slovenije ljudi že 25 let potiska na rob njihovih zmožnosti. »Ko gledam podobe nasilja, ne vidim namere po uničenju stvari, ampak reakcijo na stanje. Iz pričevanj in videnega razumem, da brez nasilja župan in premier ne bi odstopila,« je razložil. Zato podpira vstaje in upor proti praksam, ki zatirajo ljudi. Skozi zgodbo o mariborskih vstajah želi ponuditi globalni vpogled v protestniško gibanje, ki trenutno vre tudi v ZDA. »Izstopa veliko samoorganizacije, različne skupine in iniciative, ki želijo doseči spremembe, kar po samih protestih ne zamre zlepa. Podobno je zdaj v Fergusonu in prav to je gibanje Okupirajmo dalo svetu. Preizkušanje različnih alternativ in načinov, kako se lotiti zadev. To ni nič novega, ampak deluje ciklično, kar lahko vidimo v gibanjih iz šestdesetih let,« je dodal globalno perspektivo.
Ne skrbi ga nevarnost pasivizacije ljudi s pomočjo novih tehnologij, ko se državljani počutijo kot del večje stvari že s klikanjem za domačim računalnikom, ne naredijo pa koraka na ulico in se s telesom postavijo za neko stvar. »Spomin je inherentno političen. S pomočjo filmskih sredstev in tehnologije želimo doseči, da se ljudje skozi spoznavanje in čutenje vstaj zavedo možnosti in okoliščin tistega trenutka. Seznanijo se z različnimi idejami in dejanji, hkrati pa imajo tudi možnost deljenja lastnih izkušenj in pogledov. Tako odpiramo dialog in razmislek, kar krepi zmožnost predstavljanja drugačnega sveta. To je nekaj popolnoma drugega kot klik všečka na facebooku,« konča.
