»Kaj je to? Kako se to uporablja?« je bil odziv mnogih, ko so v ljubljanski Stari mestni elektrarni pristopili k mizi, polni najrazličnejših predmetov za izmenjavo. Vzeli so jih v roke, natančno preučevali, čemu bi lahko služili, se posvetovali z drugimi in pogosto sklenili: »Ni čudno, da se želi nekdo tega znebiti.« Toda takšnih primerov je bilo veliko manj kot tistih, ko so udeleženci našli nekaj primernejšega zase od tistega, od česar so se želeli ločiti, ker je nekdo narobe ocenil njihove potrebe, želje, lastnosti.
»Vemo, da obdarovanec in obdarovalec pač nimata vedno enakega okusa,« je strnila ena izmed treh pobudnic izmenjave zgrešenih daril Barbara Nemec. »A ko dobiš darilo, ki ti ni všeč, imaš tri možnosti: ali ga boš imel na polici oziroma globoko v predalu, ali ga vržeš v smeti, ali pa ga daš naprej v življenje.« Na dogodku z imenom Bizar so se v soboto zbrali takšni, ki vztrajno zagovarjajo tretjo, v času padanja kupne moči še toliko bolj aktualno možnost.
Boj tudi za kič
Kot bizarna, nezaželena, odvečna ali podvojena darila so na črni podlagi na novega lastnika čakali bolj in manj vsakdanji predmeti – od penine, vodke, masažne rokavice, osvežilca zraka z vonjem usnja in svečnikov do pletenih šalov in kap, modrega likerja adria, knjige Ljubezen in spolnost, skodelic, promocijskih kap in torbic za zgoščenke. Da je zamenjava potekala v sproščenem vzdušju, pa je Nemčeva obdarovance spodbudila k pisanju kratke zgodbe, ki se skriva za vsakim darilom. »Lepa majica, ampak ni moja barva,« je pisalo ob oranžni ženski majici. Napis »Darilo športnega navdušenca, jaz to žal nisem« je spremljal knjigo o olimpijcih. »Ne uporabljam!« je dala jasno vedeti lastnica mleka za telo z zlato pentljo. Še en pomenljiv zapis, ki je povzel, zakaj je sploh prišlo do organizacije Bizarja, pa je sporočal: »Slabo so me ocenili. Obdarovanka, velikost XXL.« Majici sta bili namreč tri številke manjši.
»Lani, ko se je začelo brezglavo nakupovanje daril, smo tri tviterašice v pogovoru spontano prišle do ideje, da bi bilo super, če bi zamenjali presežke izpod novoletne jelke, saj obdarovalci pogosto brcnejo v temo ali pa podarijo neko generično stvar in imaš potem kup enakih stvari,« je pojasnila Nemčeva in dodala: »Saj namen je vedno dober, samo misel je malce površna oziroma oseba ni prava.« Na lanskem Bizarju je bila tako kar malo šokirana, ko so se ženske skoraj steple za kičasti kipec morskega dečka, za katerega sama res ni vedela, čemu služi in kaj bi počela z njim. »To je bil zagotovo zmagovalec med bizarnimi darili in letos smo ga uporabili na vabilu na dogodek,« se je še nasmejala organizatorka, vesela, da je bilo nekomu res všeč njeno ponesrečeno darilo.
Spreminjanje miselnosti
Tako kot lani pa je tudi letos zmagovalec, tokrat kičasti čeveljček, hitro našel svoj nov dom. »Žena ga je dobila in res sem ga hotel nekam umestiti, vendar ni šlo,« je povedal nekdanji lastnik. »Vsaka stvar, ki jo dobiš, pa je nekoga nekaj stala, zato se mi zdi greh to preprosto vreči stran. Ta izmenjava je odlična, zdaj sva vesela jaz in gospa.« Da na žalost ni nekega mehanizma, da bi te drobnarije lahko postavil nekam, tako kot kosovne odpadke, in bi si lahko drugi postregli, je dejala tudi Ana, ki, kot je povedala, ni bila obremenjena s tem, ali bo kaj našla zase, samo da bo komu prišlo prav, kar je njej odveč. »S tem nisi naredil nič, da bi užalil osebo, ki ti je nekaj podarila z dobrim namenom, ampak enostavno je tako, da je nekaj za nekoga navlaka, za drugega pa nekaj posebnega,« je mnenje delila tudi Nives, ki je zase našla tri uporabne predmete, še bolj pa je bila vesela zabavnega druženja s somišljeniki z vseh koncev.
Kot so udeleženci ugotovili skozi pogovor, namreč vsi zagovarjajo ponovno uporabo in kupovanje stvari iz druge roke, hkrati pa jih veseli, da se spreminja miselnost, da čeprav je bilo nekaj že v uporabi oziroma lasti nekoga, še ni konec njegove življenjske dobe. »Samo v glavi je treba narediti preskok. Kolegica je za rojstni dan svoje hčerke rekla, naj ne kupujemo nič novega, naj prinesemo kaj od starejših otrok. Tako se otroci naučijo, da ni potrebno, da je vse novo in naravnost iz trgovine,« je poudarila Ana, ki že vrsto let kupuje v trgovinah z blagom iz druge roke. Te so k nam prišle s precejšno zamudo, žal, se je razgovoril še gospod Miha: »Od nekdaj kupujemo rabljene avtomobile, še pred osmimi leti pa si nismo mogli zamisliti, da bomo kupovali rabljena oblačila, zamenjevali med seboj rabljene stvari. Sam se spomnim, kako sem pred 15 leti v Münchnu stopil v trgovino z rabljenimi oblačili in pomislil: Kaj pa če je človek umrl v težkih mukah, vdova je zdaj vse prodala, jaz bom pa mrličeve hlače nosil.« Tem mislim se danes dodobra nasmeji, zadovoljen, da je toleranca na tem področju postala bistveno večja.
