Za začetek ni odveč pripomniti, da naš podmladek koncertnega občinstva že nekaj let izobražuje tujina, saj so se naši promotorji zedinili, da bodo vabili le še znana imena ali popravljali krivice iz preteklosti, kar seveda nima veliko skupnega s koordinatami sedanjosti. Mladina je tako prepuščena sama sebi ali pač odhodu k sosedom, kjer tik za mejo za pošteno ceno vstopnice posluša Franz Ferdinand, Arctic Monkeys, Pearl Jam… Tako niti ni nemogoče poiskati koncertnega dogodka leta v smislu koncerta po meri najstnikov – to so bili One Republic. Okus občinstva se z leti spreminja ter porazgubi po različnih žanrskih opredelitvah, toda dogodek te vrste ustvarja koncertno publiko, ki s časom postaja radovednejša in dovzetnejša za zahtevnejše vsebine.
Ponudba je (pre)skromna
Pomanjkanje nekdanje poslušalske radovednosti je torej mogoče razložiti tudi s skromnostjo »mainstream« ponudbe, kjer pridejo v ospredje morebitne primerjave in iskanje sorodnih vsebin. Tako je enega izmed vrhuncev leta ponudil izjemen dvojec Blood Red Shoes, ki je po zaslugi primerjanja z White Stripes v Komuno zagotovo privabil nekaj radovednežev več. To pa – ne glede na promocijsko koketiranje z Mumford and Sons – ni uspelo neofolkijem Dry the River, četudi bi omenjeno bratovščino lahko marsikaj naučili. Po drugi strani so še pred dobrim letom pri nas neznani Future Islands povzročili pravo manjšo histerijo, saj jih je nastop pri Davidu Lettermanu izstrelil neposredno iz Menze pri koritu na oder Katedrale. Vprašamo se lahko, ali je kakšen naš tovrstni šov promoviral koga izmed naših bendov, ki ni v službi harmonike? Z izjemo »projekta« 2Cellos v vsako slovensko vas.
Sprva je resda kazalo, da nas čaka dokaj dolgočasna koncertna sezona. Za največ razburjenja in čudenja je tako poskrbel najavljen koncert Gibonnija in Deep Purple na Kongresnem trgu, ki je odpadel zaradi »tehničnih« težav. Naj že enkrat nekdo prizna, da ni zanimanja, in zaslužil si bo javno pohvalo. Pohvalo si zasluži tudi novi organizator na našem trgu, ki je kljub mizerni prodaji vztrajal s koncerti Joss Stone in Michaela Bubleja. Poplačan je bil s ponorelo najstniško množico na One Republic in odlično obiskanim koncertom Bryana Adamsa za krožek razočaranih gospodinj. Da ne bo pomote – zelo pomembno je, da so se omenjeni koncerti zgodili. Že dobro desetletje pri nas zeva ogromna luknja pri velikih imenih. Treba jo bo nekako zapolniti in Slovenijo vrniti na koncertni zemljevid ter jo vzpostaviti kot resnega igralca v tem prostoru. Mora si povrniti nekdanji status, ki ga je uspešno zgradil ŠKUC Ropot, ki se oglasi redkeje, a takrat glasno (v preteklem letu so bili to razprodani Queens of the Stone Age). Le tako se ima nova, koncertno manj izkušena publika priložnost navaditi na koncertni živžav. Preprosto povedano: dati ji moramo priložnost, da se prepriča, da je koncertni dogodek vendarle nekaj drugega (in precej več) kot neosebno nalaganje glasbe s spleta ali gledanje posnetkov na youtubu.
Povratnikov ni manjkalo
No, še vedno je privlačen trend koncertnega izvajanja albuma od začetka do konca, kar so med drugimi dokazali že omenjeni Bryan Adams (Reckless v zmešanem vrstnem redu), utrujeni Peter Gabriel (So) in Manic Street Preachers (The Holy Bible), na ta vlak so ob tridesetletnici albuma Das ist Walter skočili celo Zabranjeno pušenje. Prav tako se vrača manchestrski novi val, od Buzzcocks, The Fall in Inspiral Carpets do smrtnih sovražnikov Johnnyja Marra in Morrisseya. Sicer pa lahko med največje povratnike v preteklem letu štejemo Kate Bush, Borghesio in Mlade leve.
O klubski sceni le na kratko: v prvi polovici leta je bila dokaj zategnjena, v drugi pa je dobila nekaj več zagona. Med vidnejše vtise prištevam še vedno izobraževalni Indekš (Dillon), nekaj obiskov kranjskega Trainstation Squata in standardno kolobarjenje po Metelkovi (Rykarda Parasol, Mad Professor), ki je zadnje čase znova oblegana z represivnim terorjem. Občutek je bil, da se je dejansko čakalo na drugo polovico leta, da so naši odri intenzivneje oživeli, kar zagotovo ni dobra naložba za prihodnost – tudi v pomanjkanju dogajanja se skriva odgovor za nezanimanje publike.
Čisto za konec sem prihranil absolutnega zmagovalca leta: Gramatika. Ne le zaradi njegovega bliskovito razprodanega koncerta v Križankah, temveč tudi zaradi anekdote iz – Taddingtona. Ko sem pred mesecem dni v edinem vaškem pubu omenjenega angleškega zaselka žulil pivo in se zapletel v pogovor z enim tamkajšnjih prebivalcev, mu nisem znal razložiti svoje dovzetnosti za manchestrsko sceno, saj je – z izjemo Happy Mondays – ni poznal, četudi je tam študiral. Ko pa sem mu omenil, da prihajam iz iste države kot Gramatik – ki je nekaj tednov prej resda dvakrat razprodal Manchester Academy – mi je o njem znal povedati vse. Vsa čast, Denis!
