Vse se da, res pa je, da sem s seboj na Aljasko nesel tudi učbenik za ginekologijo... (Smeh.)
Takoj po diplomi ste se kot zdravnik odpravili v Afriko na humanitarno odpravo. Kakšna izkušnja je bila to?Nepozabna. Na tromejo med Ugando, Kongo in Ruando, ki sodi med revne, a ne najrevnejše predele Afrike, smo letos poleti v okviru sekcije za tropsko medicino odpotovali tri zdravnice in dva zdravnika. Najprej smo morali zbrati denar za pot, opremo in zdravila. Organizirali smo koncerte, pisali prošnje sponzorjem, »žicali« starše, prijatelje... Kakšnih 12.000 evrov nam je uspelo zbrati, res hvala vsem. Na kliniki na otoku Bwama v Ugandi smo nato preživeli tri mesece.
Tamkajšnje klinike se najbrž precej razlikujejo od evropskih?Zelo. To so običajno malo večje hiše. Naša je premogla kakšne štiri zelo preproste ambulante in stanovanje, v katerem smo spali mi. V vsaki ambulanti je stalo nekaj stolov in miz, poleg osnovne medicinske opreme pa nam je bilo na voljo tudi priučeno osebje, ki je pomagalo po svojih najboljših močeh. Ena »sestra« je bila specializirana za puljenje zob, druga za pomoč pri porodih in tako dalje. Zdravnikov ni bilo, ker si teh ne morejo privoščiti. Ljudem pomagajo tudi vrači, ki pa v glavnem naredijo več škode kot koristi. Da so se ljudje zatekli k njim, smo lahko razbrali iz ožganin in brazgotin na koži. Žal so včasih k nam prišli prepozno.
Kakšne bolnike ste najpogosteje obravnavali? Kako ste sploh sporazumevali z njimi?Največ je bilo pacientov s prebavnimi motnjami, vročino, glavoboli, manjšimi poškodbami. Naša »klinika« je bila tudi sicer namenjena bolnikom, ki so lahko po obravnavi sami odšli domov. Le porodnice so lahko tudi prenočile. Pri sporazumevanju pa so nam pomagali angleško govoreči domačini, v upanju, da bodo kdaj kasneje dobili tudi službo. Zlasti eden mi je ostal v spominu. Ne le, da je kar dobro govoril angleško, priučil se je tudi medicinskih izrazov in postopka. Včasih je kar sam speljal obravnavo. Paciente je povprašal po simptomih, anamnezi, terapiji in smo potem mi le predpisali zdravila ali zašili rano.
Kako pa ste ravnali, ko je bila potrebna operacija?Takšne bolnike smo napotili v regionalno bolnišnico v Kabale. Včasih je bilo že spremljanje teh bolnikov prava avantura. Naša odprava je tako kot odprave pred nami vsake toliko najela razmajan džip in se odpeljala na vnaprej dogovorjen kraj, kjer so nas v šoli ali cerkvi pričakali domačini, ki si niso mogli privoščiti niti obiska na naši kliniki. S sabo smo prinesli sanitetni material in zdravila in pomagali, kolikor smo v improviziranih razmerah lahko. Nekoč je neka 19-letnica na naši kliniki rodila zdravega otroka, a nato ni nehala krvaveti. Vsi v odpravi smo sicer volontirali po različnih oddelkih, sam na urgenci, ena od kolegic na ginekologiji... A dva meseca volontiranja seveda ne moreta nadomestiti šestih let specializacije. Zato smo se odločili, da ne bomo ogrožali njenega življenja. Skupaj z otrokom smo jo spravili na čoln. Štirje smo jo zagrabili za roke in noge – ni šlo drugače – in jo sredi noči s komaj uporabnimi baterijskimi svetilkami odnesli po strmem klancu v dolino do jezera. Tam nas je pričakal čolnar in nas v trdi tropski temi brez vsake luči – ker da bi ga te motile – med otočki odpeljal do celine. Tam smo poiskali taksi, ki je za pot do bolnišnice potreboval še kakšne pol ure. A ker je taksist »varčeval« z bencinom, smo obstali s praznim rezervoarjem. Kolegica je ostala pri otroku in materi, ki je bila že na pol nezavestna, midva s taksistom pa sva tekla do prve bencinske črpalke, kakšne tri kilometre je bilo do tja. Kjer ni bilo nikogar. Vmes se je na srečo pojavil signal na telefonu, da sva lahko poklicala drug taksi, ki se je pripeljal po dobri uri in pol. Nekako smo se le pripeljali do bolnišnice. Vedeti pa je treba, da kirurške operacije tam praviloma opravljajo zdravniki, ki so se tega posla priučili v praksi. Nekoč smo nekega otročka s hudimi bolečinami v trebuhu poslali v bolnišnico na operacijo in ga dobili v še slabšem stanju. Brazgotina se mu je tako vnela, da smo ga komaj rešili. Kljub temu tamkajšnje zdravnike zelo spoštujem. Svoj poklic opravljajo v neznosnih razmerah. V afriških bolnišnicah so postelje praviloma postavljene ena ob drugo, na njih ležita po dva pacienta, pod vsako posteljo pa spijo še kakšni trije svojci...
Se je zgodba s porodnico dobro končala?Domačini so nam povedali, da se je mamica vrnila domov. Seveda nas je zelo zanimalo, zakaj je krvavela in kako so jo zdravili v bolnišnici. Izvidov nam žal ni uspelo pridobiti.
Kaj vas je najbolj prizadelo? Videti in občutiti vso to bedo? Ali vedeti, da je vaša pomoč le kaplja v morje?Seveda človeka prizadene, ko vidi trpečega otroka, obupne razmere. Prva dva tedna je bilo zelo hudo. A ob napornem delu – včasih smo pregledali po 70 pacientov na dan – zmanjka časa za čustva, razmere in standarde začneš dojemati kot normalne. Grobo povedano: »privadiš« se, da so otroci podhranjeni, da mnogi ne bodo videli šole ali si obuli čevljev. Zato jim daš nekaj, da bodo manj podhranjeni, oskrbiš rano, naravnaš zlomljen ud... Česar ne moreš spremeniti, sprejmeš. Seveda pa se ves čas sprašuješ, kaj bi lahko spremenil. Osebno me je pogosto prizadelo to, da nisem znal potegniti meje med tistimi, ki so res potrebovali našo pomoč, in onimi, ki so se z nami želeli okoristiti. Govorim o posameznikih, ki so v nas belcih videli denar na dveh nogah. Zaboli te, ko vidiš, da so starši denar, ki smo jim ga dali, da bi hudo bolnega otroka odpeljali v bolnišnico, porabili za druge stvari, že naslednji dan pa so s še bolj bolnim otrokom obiskali drugega zdravnika... Po drugi strani sem se ves čas bal, da bom iz strahu, da imam pred sabo »zviteža«, spregledal koga, ki res potrebuje pomoč. Do konca pa se nisem navadil na prizor na poti v Kabale, kamor smo vsaka dva tedna hodili po zaloge hrane in zdravil. V kamnolomu na žgočem soncu so delale tudi ženske. Z majhnimi nerodnimi kladivi in dleti so drobile kose kamnin za pesek, otroci, tudi mlajši od pet let, pa so jim pomagali. Na to se človek ne more privaditi. In da bo absurd še večji: zemlja je na tem področju dokazano petkrat bolj rodovitna od nizozemske in vendar je toliko ostaja neobdelane... Ne upam si soditi o vseh razlogih za to, zagotovo pa jih gre iskati v interesih multinacionalk in dediščini kolonialistov. Ti so Afričanom vsilili svoja merila in koncepte, niso jim dopustili razvoja. Zdaj pa si blažimo vest s humanitarnimi akcijami...
Povsem drugačno prakso ste še pred koncem študija opravljali v eni najboljših bolnišnic v ZDA – v Houstonu, pri znamenitem slovenskem kardiokirurgu dr. Gregoriču. Kako vas je zaznamovala ta izkušnja?Slovenski študentje imamo izjemno srečo, da lahko del prakse opravimo pri tem izjemnem strokovnjaku in človeku, ki ne glede na svoj status dela od jutra do večera. Ko smo prišli ob pol sedmih v bolnišnico, je že operiral. Ko smo ob devetih zvečer izžeti odhajali, je on moral on »še nekaj urediti«. Oddelek za napredovalo srčno popuščanje, ki ga vodi, presadi na leto toliko src kot vsa Slovenija. Pogoji dela so za nas seveda sanjski. Zdravnik si tam za bolnika vzame uro in več, ukvarja se lahko le z medicino. A do zares dobrega specialista je zelo težko priti, mnogo težje kot pri nas. Ameriški sistem je zares dober le za tiste, ki zmorejo draga zavarovanja. Tumor na možganih, na primer, si lahko v ZDA »privoščijo« le redki. Na študentski izmenjavi na urgenci v Novi Mehiki sem bil priča zelo žalostnim zgodbam. Neki pacient mi je povedal, da ima sladkorno, a da že dve leti ne jemlje zdravil. Moral se je namreč odločiti: ali bo šolal otroka ali bo sebi kupoval zdravila. V takšni dilemi se slovenski bolnik ne more znajti. Upam, da bo tako tudi ostalo.
Drži, da mladi zdravniki množično odhajajo v tujino?Se bojim, da drži. Ogromno mojih kolegov razmišlja o odhodu v tujino. Predvsem zaradi pogojev dela. Ponekod morajo starejši kolegi pregledati tudi po 60 ali 70 bolnikov na dan. To ni človeško.
