Leto 2014 si bomo zagotovo zapomnili po živahnejšem trgovanju in začetku prodaje državnih naložb s seznama 15 podjetij, ki ga je lani potrdil državni zbor. Država se je letos sicer umaknila iz štirih naložb. Šempetrsko Letriko je kupil nemški Mahle Group, ljubljansko visokotehnološko podjetje Fotona pa je dobilo ameriškega kupca. Najodmevnejša je bila prodaja Aerodroma Ljubljana, pri kateri je zmagal upravljalec frankfurtskega letališča, medtem ko je bilo pri prodaji Heliosa avstrijski skupini Ring International nekaj več zapletov. Slovensko javnost in politiko pa sta prodaja Telekoma Slovenije in NKBM, ki sta najdlje v teku, dodobra razdelila.
Nasprotniki, ki so se podpisali tudi pod posebno peticijo, opozarjajo na nepotrebno hitenje s privatizacijo v še vedno zelo negotovem okolju, pri čemer se bojijo predvsem, da gre za razprodajo državne srebrnine. Zagovorniki medtem poleg naklonjenosti zasebnemu lastništvu zagovarjajo tezo, da Slovenija nujno potrebuje tako svež in tuj kapital kot tudi nova znanja, mednarodne povezave ter nove tehnologije in pristope. Poleg tega navajajo tudi statistične podatke, ki kažejo, da podjetja v tuji lasti v povprečju poslujejo bolje, so izvozno uspešna in zaposlenim izplačujejo višje plače.
Tokratni proces privatizacije je pomemben z vidika zavez, ki jih je Slovenija dala EU in evropski komisiji. Po mnenju nekaterih je privatizacija pomembna tudi za verodostojnost države na tujih finančnih trgih. Vseeno je pred nadaljevanjem privatizacije ključno, da vlada in državni zbor sprejmeta strategijo upravljanja državnih naložb s klasifikacijo državnih deležev. To je nujno potrebno, da bodo prodaje v prihodnje potekale predvidljivo in organizirano ter da se vlade ne bodo več vpletale v postopke. Pred nadaljevanjem je treba zato odobriti kriterije, po katerih se bo podjetja razvrstilo med strateška, pomembna in portfeljska, in po katerih se bo te naložbe upravljalo.
