Ustavno sodišče in demokracija

In kaj je v ta cvetober slovenskih nerazumnosti zdaj prispeval še kolumnist Troha? Ker svoje kritike (tudi zame sporne) utemeljitve zadnje odločitve ustavnega sodišča (zakaj so Janši prekinili prestajanje zaporne kazni) ne zna argumentirati drugače, na primer s pravnimi argumenti, kot sem to naredil jaz, se zateče v fantazijski »argument«, ki je, če verjamete ali ne, takle: kaj pa, če bi na volitvah ena stranka osvojila vse poslanske mandate in opozicije v parlamentu sploh ne bi več bilo – bi ustavno sodišče potem (ker je »dobro delujoča opozicija eden od temeljev demokracije«) »izklopilo elektriko in razglasilo protiustavnost situacije«? Toda Trohi to ni bila le (ponesrečena) retorična bravura, ne – on povsem resno zapiše: »Ta scenarij morda zveni absurdno, a šele z njim je mogoče ujeti prave posledice omenjenega sklepa...«

Šele z njim? Šele s takimi res absurdnimi fantazijami? Demokracija bi bila resnično lahko ogrožena že mnogo prej – na primer z uvedbo večinskega volilnega sistema v tako hudo razcepljeni in politično nestabilni tranzicijski državi, kot je Slovenija, če bi to privedlo do dvetretjinske prevlade ene stranke, kar pa je realna možnost. Potem ta stranka, naj bo leva ali desna, lahko sama spreminja ustavo – proti temu pa ne ustavno sodišče ne EU nimata več učinkovitih orožij, kar se čedalje jasneje že kaže na Madžarskem. Če opozicija v parlamentu še je, a tako šibka, da ne more preprečiti ukinjanja dotlej ustavno zagotovljenih varovalk demokracije in ustavnih pravic šibkih, potem je to seveda lahko začetek konca demokracije. Toda to stališče našega ustavnega sodišča (o pomembnosti opozicije) seveda potrjuje, ne zanika.

Še manj sreče ima Troha s svojo argumentacijo v nadaljevanju, kjer bi se moral spoprijeti z ustavnopravnimi argumenti. Najprej tam, kjer pravi, da bi ustavno sodišče brez sklicevanja na Janšev položaj vodje glavne opozicijske stranke (kar sem kritiziral, a drugače, tudi jaz) »ustvarilo zoprn precedens«, da bi potem vsak zapornik z dobrim odvetnikom ob vložitvi ustavne pritožbe lahko dosegel prekinitev prestajanja zaporne kazni. Ne, ni res – šele če bi bila izpolnjena še dva pomembna pogoja: prvič, da bi ustavno sodišče ocenilo, da ustavna pritožba izpolnjuje zelo zahtevne pogoje za sprejem v obravnavo (zaradi katerih kar 95 odstotkov ustavnih pritožb že tega praga ne prestopi!), in drugič, da bi se potem ob tehtanju, kaj bi lahko povzročilo večjo škodo, zadržanje ali nezadržanje izvrševanja sporne sodbe, odločilo za zadržanje. Jaz sem to v svoji kritiki povedal zelo jasno – Troha to kar zamolči (ali spregleda?).

In to potem ponovi še enkrat – tam pa pravzaprav zapade še v protislovje sam s seboj. Medtem ko je v prejšnjem odstavku kolumne ustavnemu sodišču še priporočal ali vsaj dopuščal »bližnjico« (brez sklicevanja na Janšev vodilni položaj v opoziciji), pa v tem (četrtem) odstavku to zanika. Žal obakrat s tako zamegljeno in neprecizno argumentacijo, da površnega laičnega bralca zlahka zapelje stran ob bistva zadeve, od jasnih argumentov za omenjeni dve nasprotujoči si razrešitvi res delno nejasne oziroma nedosledne argumentacije odločitve ustavnega sodišča. Moji argumenti so bili in ostajajo jasni (zakaj je pravilna rešitev začasna izpustitev vsakega zapornika, ki izpolni prej omenjena dva težka pogoja), Trohovi niso. On pove samo, da »nikakor« ni tako, kot misli Krivic – zakaj ni tako, pa ni povedal. Če zna, naj pove – ali kdor koli drug. Ampak z argumenti »ad rem«, ne z zmerjanjem Krivica in pravnikov nasploh, za kar so že specializirani nekateri pisci pisem bralcev.

In še zadnji Trohov odstavek. Ni res, da se zdaj »vsi mi pretvarjamo, da je /že/ izginila tudi sama pravnomočna sodba«. To je naredila le SMC, ki je podprla Janševo izvolitev v tisto sporno komisijo, namesto da bi (že zdavnaj) spremenili poslovnik in omogočili (samo v takih izjemnih primerih) glasovanje o vsakem kandidatu posebej. Pač še en dokaz »doslednosti« naše »najbolj etične« stranke. Krona Trohove zgrešene argumentacije pa je trditev, da ustavni sodniki za opredeljevanje, kaj je za demokracijo pomembno, »niso ne pristojni ne poklicani«. Če resno misli, da je njihovo stališče o pomembnosti opozicije za parlamentarno demokracijo »sklicevanje na žurnalistično definicijo politike« in ne na ustavo, potem mu svetujem, naj pred odgovarjanjem na tole kritiko morda vendarle vzame v roke kakšno knjigo o ustavnem pravu. Domačo ali tujo, vseeno.