Evropska zima napoveduje kitajsko pomlad

Negotovi v prostorih neuvrščenih

Srbski premier je v najlepšem duhu Balkana tarnal nad vsemi zamujenimi priložnostmi in izražal upanje, da prihod Kitajske na mejna območja Evrope pomeni otvoritev novega obdobja po stagnaciji, ki jo je povzročila finančna polomija EU. Z njim so to upanje delili predsedniki vlad, ministri, politiki in gospodarstveniki iz Albanije, BiH, Bolgarije, Češke, Črne gore, Estonije, Hrvaške, Madžarske, Latvije, Litve, Makedonije, Poljske, Romunije, Slovaške in Slovenije.

Na prvi pogled je bilo težko razbrati, po kakšnem ključu so se zbrali. Uradno so bili udeleženci tretjega srečanja predsednikov vlad Kitajske in držav Srednje in Vzhodne Evrope. Države Srednje in Vzhodne Evrope niso niti geografska niti politična kategorija. Politično so to hkrati članice Evropske unije, države, ki gojijo upanje, da bodo prej ali slej sprejete, pa tudi države, ki jim je že postalo vseeno, v kakšno formacijo štejejo, če le dobijo sredstva za preživetje. Naziv zveni lepo, vendar ne vključuje Kosova in Ukrajine, čeprav po vseh kriterijih tja sodita. Kitajska, ki je organizator zaporednih srečanj, noče stopati na politično negotove terene.

Med nekdanjo palačo jugoslovanske federacije in kongresnim centrom Sava se je vrtelo nekaj tisoč politikov in gospodarstvenikov. Organizatorji so govorili o 5000 udeležencih, kar je bilo morda nekoliko pretirano. Vendar je bila velika dvorana v kongresnem centru, ki sprejme okoli 2000 ljudi, polna do zadnjega sedeža. To bi morala biti zelo raznorodna druščina. Na posameznih forumih, kjer so Kitajcem razkazovali svoje infrastrukturne načrte in potrebe po investicijah, pa so vsi govorili isto zgodbo. Vsi so se predstavili kot predstavniki držav, ki vzhod povezujejo z zahodom, kot kraj, čez katerega od nekdaj teče trgovina, od svilne poti do sodobnih hrbtenic transporta nafte in plina. Niti vzhod niti zahod, ampak mejno območje med obema, tranzitna regija, čez katero zahod prodaja vzhodu, vzhod pa kupuje na zahodu. Govorili so skoraj samo o trgovini in transportu in skoraj nič o tem, kaj proizvajajo. Države, ki so si na vso moč želele v Evropo, pa zdaj nekako ne verjamejo najbolj, da so res tam ali da tja zares sodijo. V zgradbe, kjer je Titova Jugoslavija prirejala srečanja neuvrščenih, so se naselili predstavniki držav, ki se obnašajo, kot da še vedno iščejo geografijo, ki ji pripadajo. Kongresni center Sava je bil zgrajen za takšna srečanja. S tega govorniškega odra so govorili Fidel Casto, Robert Mugabe in Janez Drnovšek.

Vesoljnega potopa ne bo

Li Kečjang je veselo poskočil, ko so ga povabili, da spregovori množici, ki mu je ploskala. Sproščeno je pomahal in se smejal na vsa usta. Vedel je, koga ima pred seboj. Celo dopoldne je na petnajstminutne avdience sprejemal predsednike vlad, ki so mu na kratko razložili investicijske načrte svojih držav. Kitajci so odprli investicijsko linijo zelo ugodnih kreditov v višini desetih milijard dolarjev, ki so ji dodali še tri milijarde težak investicijski fond in še milijardo za posebne projekte. In to je šele začetek. Za Li Kečjangom stoji največja ekonomija na svetu in večina je v državni lasti.

Kitajski premier se je za začetek poklonil temnim mislim in malodušju, ki ga je poslušal dopoldne.

»V tej dvorani je toplo,« je začel. »Vendar ne moremo mimo tega, da ne bi ugotovili, kako je sedaj na severni hemisferi tako mraz kot vedno. Kot da hladen zrak odraža temperaturo svetovne ekonomije.«

Nadaljeval je z opisom zamrznjene svetovne ekonomije, ki je šibka in počasi oživlja, mnoge države pa so pod pritiskom padajoče gospodarske rasti. Kitajska, Srednja in Vzhodna Evropa niso nobena izjema. Poslušalci so potrpežljivo poslušali. To je analiza, ki jo lahko tudi sami kadarkoli stresejo iz rokava in jo pripeljejo do neizogibnega konca sveta. Hoteli so slišati kaj drugega in Li Kečjang jih ni razočaral.

»Tudi če bo svetovno povpraševanje še naprej oklevajoče, tudi če se bo v nekaterih državah deflacijski trend nadaljeval, moramo načrtovati prihodnost. Načrti lahko vsebujejo zgolj umirjeno rast svetovne ekonomije in izboljševanje življenjskih razmer svetovnega prebivalstva, vsebovati pa morajo tudi mir in stabilnost vsake države, regije in vsega sveta. Verjamem, da če izkoristimo vse potenciale in prednosti naših držav, svetovna ekonomija ne bo niti propadla niti se potopila, ampak se bo znala med težavami premikati naprej.«

Kitajski premier je gledal naravnost predse in ne v zapiske, mahal je z rokami in vzbujal vtis hiperaktivnega veseljaka v nasprotju s togo formalnostjo njegovega spremstva, ki je s Kitajske s seboj pripeljalo tudi stranišče. Nočejo, da bi kdo za njim pobiral vzorce in analiziral njegov genom. Kitajski ni prav nič nerodno zaradi njene premoči.

Evropski voditelji so pozabili tako govoriti. Prva ocena je bila, da je Kitajec sijajen retorik, ampak kaj zna konkretnega ponuditi? Ljudje, ki so ga poslušali, so lačni investicij. Ni jih razočaral. Ni govoril o drugem kot o dolgoročnih posojilih, odgovornih investitorjih in kitajski politiki, ki si želi uravnoteženega razvoja cele Evrope. Tukaj so politični analitiki zastrigli z ušesi. Ali Kitajska ponuja razvoj mejnih držav Evrope, da uravnoteži pretirano politično moč starih članic EU? Skoraj se je zdelo, da Li Kečjang ponuja Evropo dveh hitrosti, v eni polovici pa želi hitrost razvoja nadzorovati Peking. Ideja je mikavna in nakazuje prodor Kitajske, ki je preskočila zamrznjeno Rusijo in Evropo osvaja z vzhoda. Vendar je morebitne strahove Evropske unije, da Kitajska ustvarja svojo vplivno sfero, pomiril s kratkim stavkom, da se bo vse dogajalo v zakonskih okvirih Združene Evrope.

»Rad bi poudaril, da naše bilateralno sodelovanje ne koristi samo Kitajski ter Srednji in Vzhodni Evropi, ampak posredno tudi Evropi. V najtežjih trenutkih dolžniške krize Kitajska ni oklevala ponuditi pomoč.«

Da se ne pozabi. Kar njega zanima, sta nov krog reform na Kitajskem in nadaljnje odpiranje njegove države do držav Srednje in Vzhodne Evrope, kar obojim odpira priložnosti za medsebojno korist. Globalna ekonomska oživitev je še zelo šibka, vendar imajo Kitajska in Srednja ter Vzhodna Evropa veliko razvojnega potenciala. Poglobljeno sodelovanje v pravnem okviru Evropske unije bo olajšalo uravnoteženi razvoj Evrope, ustvarilo položaj, v katerem bodo vsi pridobili, in okrepilo rast na obeh straneh.

»Potencial za sodelovanje je ogromen, zgrabite priložnost in ga realizirajte, gospodarsko sodelovanje dvignite na novo raven s trdnim zaupanjem v trge. Kitajska se bo prilagodila novi normalnosti ekonomskega razvoja, ohranila trajno gospodarsko rast in se še naprej odpirala. S tem bo ustvarila nove priložnosti za ves svet in tudi za države Srednje in Vzhodne Evrope.«

Konkretno je naštel, koliko denarja je namenjenega kateremu tipu projektov, razložil, da Kitajska lahko proizvede, karkoli je potrebno za njihovo realizacijo, in da želi hitro in brez onegavljenja pripeljati stroje in začeti graditi.

»Vaše države imajo dobre pristaniške potenciale. Povežimo jih s prometnimi arterijami, s cestami, železnicami, ustvarimo gigantsko logistično mrežo in razširimo trgovino.«

Komunistična partija je ostala doma

Zdelo se je, da bi kitajski premier kar tam, v Beogradu, začel kopati temelje za še en kongresni center in bi potem zidal še naprej, dokler ga morje ne bi ustavilo. Govoril je kot ameriški politiki, ko razlagajo, kaj vse bodo prinesli svoboda, demokracija in svobodni trgi, le da kitajski premier niti z besedo ni omenil svobode in demokracije, ampak je govoril samo o svobodnih trgih. Govoril je, kot da živi v svetu brez ideologij, v katerem obstajajo samo projekti, gradbeni stroji, beton, železni nosilci in poceni delovna sila. Ideje, da je to izvirna kitajska pot v socializem, ni omenil niti na koncu. Najbrž ni želel spravljati v zadrego prve vrste poslušalcev, kjer skočijo pokonci in zmerjajo, če zaslišijo besedo socializem. Pa vendar je Ljudska republika Kitajska z vrha svoje socialistične oblasti, kjer je komunistična partija še vedno edina stranka, ponujala milijarde dolarjev razvitim evropskim demokracijam, ki so se pred dvajsetimi leti znebile prav takšne oblasti. Zvenelo je kot poučna zgodba iz tradicije zenovskega budizma, ki temelji na paradoksih resničnosti. V konferenčnih dvoranah je viselo veliko zastav, prva med njimi rdeča zastava s petimi zlatimi zvezdami, modre evropske zastave z dvanajstimi zlatimi zvezdami pa ni bilo nikjer videti. Pa bi si to nenavadno združenje zaslužilo svojo zastavo. Morda nekaj rdeče-modrega s šestnajstimi zvezdami ločenih barv za članice EU in nečlanice.

Denar lovimo na vseh straneh

Beograjskemu političnemu analitiku Bošku Jakšiću se je zdelo, da ne gre biti nestrpen.

»To je zelo fluidna družba držav,« je rekel. »Radi pripadajo vsakemu združenju, ki jih sprejme, vendar se hitro naveličajo.«

Srbsko navdušenje nad kitajskim premierjem je razložil z zadrego, ki je regijo zajela pred nekaj tedni, njeno ekonomijo pa ponovno pahnila na zelo nepredvidljiv teren.

»Srbska vlada je zdaj v še kar obupnem položaju,« je rekel Jakšić, »zato kaže svetu najbolj pogumen obraz, kar ga zmore. Po šoku ruske odpovedi Južnega toka so bili za hip popolnoma dezorientirani. To je bila glavna točka zunanje politike in notranje ekonomije. Pripravljali so se, da dobiček od tranzita plina vključijo v projekcije proračunske porabe za naslednje leto. Zdaj lovijo denar na vseh mogočih straneh. Z ene strani so se na tukajšnjem finančnem in investicijskem trgu skoraj mistično pojavili Združeni arabski emirati. Mislim, da so jih vsaj od daleč k temu nagovorili v Združenih državah, da bi dali oblastem nekaj spodbude za vztrajanje pri pogajanjih o Kosovu in normalizaciji odnosov med Beogradom in Prištino.« Morda bi Srbi celo raje videli Američane kot Ruse in Kitajce v svojih investicijskih načrtih, vendar Američani ne kažejo, da bi tukaj razen Kosova še videli kakšen drug strateški interes. Vzporedno s tem iz Moskve prihajajo namigi, da bi bilo pametno vsaj upočasniti približevanje EU.

»Srbska vlada kima na vse strani, zanima pa jo denar. V državi ni investicijskega kapitala. V to zgodbo je vstopila Kitajska, ki deluje kot nekaj nepredstavljivo ogromnega.

Na tem srečanju je šestnajst držav. Srbski vladi se zdi, da bo morda od tega srečanja sama največ odnesla. Sam mislim, da se to ne bo zgodilo. To je revolucija naraščajočih pričakovanj, nekaj koristi pa bo vsekakor država imela. Srbiji že sto milijonov evrov danes pomeni ogromno investicijo.«

Srbijo skrbi isti problem, zaradi katerega je Poljake minilo veselje nad kitajskimi investicijami. Način kitajskega investiranja je nekoliko specifičen. Kitajci so z najnižjo ponudbo zmagali na razpisu za gradnjo mostu čez Donavo. Zgradili so ga v roku, kitajski in srbski premier sta izrabila priložnost in ga skupaj otvorila z vsem pompom, ki pritiče velikemu skupnemu projektu. V šali most že imenujejo most kitajsko-srbskega bratstva in enotnosti. Lep most. Vendar to ni beograjski most ali srbski most. To je od začetka do konca kitajski most. Kitajci so s seboj pripeljali vse. Kitajske načrte, kitajske projektante, kitajsko tehnologijo, kitajske inženirje in tudi kitajske delavce, ki so ga zgradili. Kuhali so jim kitajsko hrano v kitajskih kuhinjah. Beograd je dobil most, vendar od njega ni nobenega dobička. Podobno je z italijanskim Fiatom, ki ga Srbija knjiži kot veliko izvozno postavko nacionalne ekonomije in zamolčuje, da gre večina dobička prav tako v izvoz, v Srbiji pa ostanejo skoraj samo plače zelo cenene delovne sile. Zdi se logično, ker so vložki srbske industrije v avtomobile skoraj zanemarljivi. Takšen minimalizem je vsilila ekonomska kriza, ki pa se mora zaradi političnega preživetja oblasti kazati kot maksimalizem in velik uspeh.

Jakšiću, ki je v protokolarnih zgradbah Beograda videl že veliko državnih vrhov in političnih srečanj, se je zdelo, da bi bilo dobro počakati na podpisane pogodbe in zaključne bilance projektov, preden začnemo govoriti o kitajskem pohodu v Evropo skozi njen mehki vzhodni trebuh.

»Iz tega, da je srečanje v Beogradu, ne gre delati velike drame,« je svetoval. »Prejšnje leto je bilo v Bukarešti, prihodnje leto bo v Sofiji ali Tirani. Kitajci imajo dovolj deviznih sredstev, da lahko z investicijsko politiko krojijo svojo prisotnost v vzhodni in jugovzhodni Evropi. Za kitajsko ekonomijo je deset milijard dolarjev precej omejen investicijski proračun.«

Bolj kot velikemu srečanju v Centru Sava bi se bilo treba posvetiti pogovorom Madžarske, Srbije in Makedonije s kitajskim premierjem, ki so potekali potem, ko je bil veliki forum že mimo. Tam so sklepali pogodbe o železniškem povezovanju med Sredozemljem in geografsko Srednjo Evropo.

»Realizacija hitre dvotirne železniške proge med Beogradom in Budimpešto bi bila za Srbijo velikanska investicija v infrastrukturo, ki je sama sedaj niti v sanjah ni sposobna izpeljati. Kitajci pa ne prihajajo sem, da bi nosili darove. Li Kečjang ni eden od treh kraljev. Prihajajo sem, da bi tudi sami od tega imeli koristi. Na Balkanu smo že pred dvajsetimi leti pozabili, kaj pomeni dolgoročno načrtovanje. Čvekamo o tem, v resnici pa ne vemo, kaj to pomeni. Kitajcem eno leto ne pomeni veliko. Vidijo perspektive v prihodnosti.«

Ko so Kitajci sredi najhujše ekonomske krize v Grčiji kupili pristanišče Pirej, se je njihova poteza zdela nerazumno razmetavanje sredstev. Bili so predmet posmeha in primerjali so jih z Japonci, ki so v osemdesetih letih kupovali ameriške filmske studie.

»Tukaj smo se delali norca, ali bodo s trajekti vozili turiste na Santorini, potem ko je Grkom zmanjkalo denarja za subvencije. Zdaj vidiš, kaj so imeli v načrtu. Progo, ki bi Pirej povezala s srednjo Evropo in se vključila v evropske prevozne arterije. Z juga gor načrtujejo svoj prodor na evropske trge z blagom, ki ga pripeljejo iz Kitajske in prevažajo po infrastrukturi, ki so jo sami zgradili. Temu se sme reči vsaj srednjeročno načrtovanje. In to bodo naredili.«

V dvorani, kjer je potekalo predstavljanje infrastrukturnih projektov, je bilo vzdušje skoraj kot na bazarju. Ministri za infrastrukturo Bolgarije, Romunije, Makedonije so čez Madžarsko gor do Latvije kazali zemljevide možnih železniških prog, mostov, avtocest, pristanišč in letališč. Pol Evrope je naprodaj in išče investitorje. Vse poti se začnejo nekje na meji z Rusijo in končajo v bližini Dunaja, Milana ali Varšave. Vsi govorijo isti jezik, kot bi želeli iz svojih držav narediti tranzitne države. Ker vsi kot svojo prednost navajajo uspešno izvedeno politično tranzicijo, se to zdi logična pot. Kitajci se v tem okolju dobro počutijo. To je jezik, ki ga razumejo na obeh straneh.