Kot v tistem genialnem prizoru iz Monty Pythonovega Brianovega življenja – ko naključni prerok Brian svojim sledilcem razlaga, da ni nikakršen prerok in da je vsak od njih enkraten in drugačen človeški individuum, množica pa mu odobravajoče vzklika, vsi razen enega v zadnji vrsti, ki sramežljivo dvigne roko in reče »Jaz nisem!« – tako tudi jaz nekega večera preprosto nisem hotel biti drugačen. Ko sem prišel na vrsto, sem tisti partizanski joint, ki je krožil naokoli, samo podal naslednjemu in v očeh drugih prepoznal isto skupinsko grozo, kot bi jo izzval, če bi na družinskem božičnem kosilu prižgal joint. Šele ko sem tako v Splitu v osemdesetih zavrnil joint, sem postal Drugačen. Na Rivi so kazali name s prstom in govorili: »Ta se pa ne zakaja.«
Skoraj petindvajset let pozneje, ko sem skupil nekakšen karcinom na testisu in pristal na kemoterapiji, sem prvič slišal za to nenavadno reč – da trava menda pomaga obolelim za rakom. Danes, zahvaljujoč spletu in facebooku, vsi vemo, da karcinom zdravijo razne trave in čaji, kristali, čudežni kamni, meditacija, vesoljna energija in pašteta iz trebušne slinavke mladega kita glavača, da skratka za raka obstaja več zdravil kot za prehlad in da bolnikom pravzaprav pomaga vse razen uradne medicine in kemoterapije. Tedaj, pred desetimi leti, se o tem na spletu še ni toliko govorilo in bil sem povsem šokiran, ko mi je prijatelj Igor prinesel zavojček trave proti slabosti po kemoterapiji in mi z avtoriteto farmacevtke v lekarni rekel »dvakrat na dan, po kosilu in večerji«. A za razliko od čajev, kristalov, čudežnih kamnov, meditacije, vesoljne energije in paštete iz trebušne slinavke mladega kita glavača mi je bila ideja o jointu na stranišču onkološkega oddelka zagrebške bolnišnice Rebro zares všeč.
Ali mi je torej marihuana res pomagala? Takoj vam bom povedal: je. Če nič drugega – če so bili popoldnevi brez slabosti zgolj avtosugestivni placebo – sem vsaj spet, kot nekoč, dobil tisti stari, zdravi občutek, da sem drugačen. Biti drugačen v bolniški sobi na onkološkem oddelku, verjemite mi na besedo, pa je hudičevo dober in zdravilen občutek.
Zadeva se je nato razširila po spletu, o zdravilni moči tetrahidrokanabinoidov so kmalu govorili celo zdravniki in ministri, vse več držav je začelo prodajati kanabis v lekarnah in pred letom dni je Urugvaj postal prva država na svetu, v kateri so dekriminalizirani vsaka proizvodnja, prodaja in uživanje marihuane. Še pred kratkim nepredstavljiva razprava o legalizaciji trave v medicinske namene je prišla v javni govor celo na Balkanu in naposled dosegla hrvaški in srbski parlament. Slovenci, kot vedno, so bili še korak naprej in že čez nekaj dni, s 1. januarjem 2015, bo mogoče v slovenskih lekarnah z zdravniškim receptom kupiti zdravila na osnovi kanabisa.
Lahko si mislite, kakšno navdušenje je ta novica izzvala v Splitu. To novo leto bo za nas zares srečno.
Nimam pojma sicer, kako gre to med državami, o tem nisem nikoli razmišljal – kot najbrž o tem ni razmišljala niti takratna slovenska premierka Alenka Bratušek, ko je spreminjala zakon, da bi na policah lekarn naredila prostor za marihuano – ne vem, saj pravim, kako to urejajo predpisi Evropske unije in meddržavni sporazumi o zdravstvenem zavarovanju, a slutim, da se bodo že kmalu pred slovenskimi lekarnami naredile vrste južnjakov z lepo poštempljanimi in podpisanimi zdravniškimi potrdili in recepti.
V urejenih državah, kot se na daleč zdi tudi Slovenija, je odločitev o legalizaciji kanabisa v medicinske namene povsem smiselna, v državah, kot je Hrvaška, pa bo dosegla ravno nasprotni učinek. Medtem ko v resnih medicinskih kulturah zdravila na podlagi kanabisa pomagajo pri zdravljenju raka, je pri nas stvar ravno obratna: odkar je bilo ugotovljeno, da trava zdravi raka, število obolelih vsak dan dramatično raste.
Medtem ko zdravniki po svetu že desetletja iščejo povzročitelje te strašne bolezni in za raziskave zapravljajo milijarde dolarjev, so Hrvati prišli zadevi do dna takoj, ko se je začela javna razprava o legalizaciji kanabisa: raka se dobi pri preverjenem specialistu, za tisoč ali dva tisoč evrov.
Imamo mi s tem bogate izkušnje. Ko so Hrvati izvedeli, da država priznava lepe olajšave in privilegije vojnim veteranom, obolelim za PTSS – posttravmatskim stresnim sindromom – je pol države nenadoma zbolelo za PTSS. Premlatite ženo, oropate lokalno menjalnico ali po tekmi zravnate z zemljo širše mestno jedro, na sodišču pokažete overjeno zdravniško potrdilo, da ste zboleli za PTSS, in izmazali se boste z nekaj meseci pogojno. In tako bodo kmalu, boste videli, svetovni mediji začeli poročati o nenavadnem medicinskem fenomenu v mali Hrvaški, ki jo od novega leta pesti nerazložljiva epidemija karcinoma.
Zato se, dragi Slovenci, pripravite na naval hrvaških bolnikov. In dajte jim tisti zavojček. Od vseh hrvaških bolnikov, ki prečkajo mejo, so ti navsezadnje najbolj dobrodušni. Ni se še zgodilo, da bi kdo na kanabisu premlatil ženo, oropal menjalnico ali širše mestno jedro zravnal z zemljo. Če pa vam vljudno ponudijo nekaj tega zdravila, se jim prijazno zahvalite. Videli boste, občutek je sijajen in zdravilen. Kazali bodo na vas in govorili: »Ta pa nima raka.«
