Dolžni smo tedanjim samožrtvovanjem spomin tam, kjer so spomeniki še ostalim – spomeniki ključnega obdobja slovenske zgodovine. Odhod v partizane je tedaj, od 1941. do 1945, pomenil najprej to: pripravljenost za žrtvovanje sebe in svojega življenja, tveganje, ki je premnogokrat postalo tudi žrtvovanje družine in doma, onkraj svojega legitimnega preživetvenega interesa, za neki tudi sam na sebi kar precej abstrakten interes ohranitve slovenskega naroda. Odhod večjega števila ljudi v hosto je bilo mogoče sprožiti samo z obljubo boljšega povojnega življenja: brez vizije socialne revolucije ni bil možen noben resen odpor, nobena osvoboditev in usposobitev Slovencev za samostojno življenje kot moderne nacionalne skupnosti – četudi sta ji usojena Vierteilung in večno jerobstvo.
Na Trgu republike manjkajo: spomenik Danilu Zelenu in tigrovcem, spomenik Edvardu Kocbeku in krščanskim socialistom, spomenik Jožetu Rusu in njegovim sokolom.
Vulgarno, ne samo nespodobno prilaščevalsko ravnanje vseh povojnih, vključno poosamosvojitvenih oblastnikov je krivo, da gornjih treh na Trgu republike še vedno ni. Čas je (pre)zrel, da se krivica popravi in okrogla obletnica je pravšnja.
Spominsko znamenje Danilu Zelenu in njegovim na Mali gori priča, da se je slovenski odpor v matični Sloveniji začel z izdajstvom.
Spomenik Kocbeku tam, kjer je, je sramoten dokaz, pričevanje, kako je bil po vojni ta mož brezobzirno politično odrinjen in odložen. In to ne more biti ne prav ne pošteno – ne samo do Pesnika, ampak tudi in predvsem njegovih partizanov in do naše skupne zgodovine.
In Rus in njegovi sokoli – partizani: kdo še sploh ve zanje? Tudi če so jim kje postavili spomenik, spadajo tudi in predvsem na Trg republike.
In s slovenske Koroške onkraj Karavank?
In visoko belo čelo osebnosti Angele Vode, ki je še desetletja po vojni svetilo iz ulične množice po Ljubljani?
Narodnoosvobodilni boj, četudi ga zainteresirani ponižujejo v odpor, ne bi bil možen brez teh ljudi – in brez pavperiziranih množic, brez proletarcev, ki so v obljubljeni socialni revoluciji prepoznali možen izhod iz svojega brezupa. In so se bili pripravljeni prvi žrtvovati. (In po vojni je bilo treba socialno revolucijo tudi izpeljati.)
Ne vem, ali je sploh kje na svetu primer, da ima kakšen narod oblikovan osrednji, monumentalni prostor svoje zgodovine. Vsi, ki so tam na Trgu in ob njem, v bližini, so in ostajajo – ali bi vsaj morali ostati – v naši zavesti, v narodovem spominu kot tisti, ki so bili ob pravem času pripravljeni in so vedeli, kako ravnati, da so ljudstvu pokazali pot iz tisočletne in predvojne socialne teme. Da so videli brleti luč na koncu iz večnega, še v okupatorskega podaljšanega tunela.
Vsebinsko domišljen, arhitekturno in skulpturalno dodelan osrednji nacionalni trg bi bil tudi končno primeren nivoju arhitekture in urejanja mesta, ki ga upravičeno zahteva Unesco, pa nimamo česa relevantnega ponuditi…
Še je možno in skoraj dovolj časa, vključno za samoumevni javni natečaj.
Zdravko Vatovec, Koper
