Srečanju s Patti Smith se je vedno težko upreti, tudi takrat, ko vnaprej veš, kaj te pravzaprav čaka. Kajti vedno ji je uspevalo prijetno zmesti vsakršna pričakovanja; življenjske izkušnje razume, vidi in interpretira kot velika nasprotja, ki se zbližujejo ter razhajajo – pa čeprav se zdi, da se zadnja leta nekatera njena notranja nasprotja pomirjajo. Morda se celo vrača v predpunkovski čas, v trenutke, ko svojega zatočišča še ni (po)iskala v umetnosti kot strmi čustveni spirali, ki je z leti globoko v njej rodila krik, ki je silil na plano in se s prvim verzom na prvencu Horses leta 1975 tudi sprostil.
Ločnica med Patti Smith, kakršna je bila nekoč, in Patti Smith, kot jo spremljamo danes, namreč ni tako velika, kot bi si mnogi iz njene generacije upali priznati. Njena predanost življenju je in ostaja sakralnega tipa, kar je bilo prvič začutiti že konec sedemdesetih let, ko se je umaknila izpod žarometov, da bi zaživela mirno družinsko življenje. Takoj ko je prodrla v jedro rock'n'rolla, je ubrala čisto drugo skrajnost in svoje misli ter umetnost delila le na čajankah z najbližjimi – ter občasno vodila dnevnik spokorjene gospodinje. Predvsem pa se je začela učiti živeti znova; in do tega trenutka je bilo takšnih novih začetkov kar nekaj.
Navdušena nad papežem
Pa vendar: vsako njeno vnovično pojavljanje je bilo izključno plod umetniškega navdiha in nikoli prodajanje neke boljše preteklosti. To velja tako za pisano, recitirano ali zapeto besedo. Sedanjost je že zdavnaj zavestno prepustila novejšim generacijam; največjo spremembo pri njej – poleg večje zadržanosti – je danes mogoče zaznati v intimnem dojemanju sveta (in božjega), ki od poslušalca ne zahteva identifikacije, temveč iskreno razumevanje. To velja tudi za njeno nenavadno močno naklonjenost papežu Frančišku; ta je deležen simpatij tudi med mnogimi nekatoličani, toda za Patti Smith se zdi, kot da v njegovem beatificiranju že skoraj pretirava. Celo do te mere, da je (nehote) odprla novo fronto s »spoznanjem«, da je današnji papež enako velik pop zvezdnik, kot je bil Jezus v svojem času.
Prav nič prelomna ni niti njena ugotovitev, da je krščanstvo globoko ukoreninjeno v zavest zahodnega človeka in da gre za nekaj, kar se ni zgodilo nekoč davno, temveč se še danes vedno in znova obnavlja predvsem na osebni ravni. In to se je zgodilo tudi njej: po vseh težkih preizkušnjah v preteklosti je v sebi znova začutila vero, četudi se ni spokorila v cerkvi, temveč – doma. Zato ni nobeno presenečenje, da po krajši turneji jutri prihaja v Vatikan, kjer bo na tradicionalnem božičnem koncertu nastopila – seveda poleg številnih drugih, med drugimi tudi pojoče nune Cristine Scuccie, zmagovalke italijanskega šova talentov – z družinskim bendom, ki ga poleg nje in »posvojenca« Tonyja Shanahana sestavljata še hči Jesse in sin Jackson.
Bolj zadržana kot nekoč
Nastopu na »svetem« dogodku je prilagojen tudi pretežno akustični program, ki ga je Patti Smith uigravala na poti. Po slišanem v Vidmu (kjer je gostovala pred dobrim tednom) bi bilo potrebne še kar nekaj vaje, četudi so se nekatere napake (ali ponavljanja izpuščenih verzov) zdele čisto simpatične in so bile od že pred meseci razprodane dvorane sprejete z navdušenjem. Patti Smith smo v podobni formaciji (in s prgiščem drznosti več) videli že v precej boljši formi pred dvema ali tremi leti; takrat je punkrockovska energija sovpadla z njenim pesniškim darom, da so povedi dobesedno bruhale iz nje. Tokrat je bila v interpretaciji precej bolj zadržana: Dancing Barefoot in Grateful, s katerima je odprla koncert, sta bili vsaj po energiji povsem neprepoznavni.
A njene pesmi zazvenijo povsem drugače, ko se začne posluževati fragmentov, drobnih ekspresivnih motivov, ki jih poveže v dolgometražni recital; takrat njen glas postane instrument, ki se s spreminjanjem jakosti vživlja v pripoved, se dotika glasbene spremljave ali pa jo povsem zanemari. V Birdland, Paths That Cross in Beneath the Southern Cross je vse te prvine povezala v vzročno celoto, s punkovsko Pissing in a River, ki je bila nesporni vrhunec videmskega večera, pa je dokazala, da v njej še tlijo živi spomini na nekdaj brbotajoče vzdušje v klubu CBGB. Prav slednja je spomnila na tisti njen nekontrolirani krik, ki kljub vsemu deluje bolj prepričljivo od psevdohipijskih jadikovanj s People Have the Power – še posebej če jih dodatno razvrednoti z bednim pozivom »gremo vsi, roke gor«. Tolikšne patetike na njenem nastopu res nisem pričakoval.
Vseeno pa Patti Smith ni mogoče očitati, da pesmi ne doživlja na načine, kot jih je nekoč, le dramaturški lok je postal precej bolj ohlapen in podrejen površnim parolam, v katere verjame le še redkokdo. Patti Smith je očitno ustavila konje, začela razmišljati malce drugače in se sprijaznila z vlogo babice. Tako je videmski večer minil v sproščenem čajankarskem vzdušju, ki je postreglo še s posvetilom Amy Winehouse, tremi priredbami (John Lennon, Lou Reed, Elvis Presley) in splošno evforijo ob Because the Night. No, že zdaj je jasno, da Frančišek ne bo imel težav s poznejšim izganjanjem hudiča.
