Syrah: Od frajerja iz ozadja do gizdalina

Bela mati, črni oče

Syrah je tudi sorta, ki je dolgo burila duhove glede svojega izvora. Čeprav je imela dolgo tradicijo v dolini reke Rone v jugovzhodni Franciji, so se pletle številne legende, od katerih sta bržkone največkrat ponovljeni tisti, da sorta izhaja iz sicilijanskega mesta Syracuse oziroma iranskega Širaz. Toda kalifornijski znanstveniki, ki so raziskovali poreklo syraha, so leta 1998 na podlagi analize DNK ovrgli vse mite o njegovem izvoru. »Syrah je naravni križanec med dvema manj znanima francoskima sortama: mati syraha je bela sorta mondeuse blanche, oče pa rdeča sorta, imenovana dureza. Oba starša prihajata z majhnega območja blizu severne Rone, kjer se danes nahaja tudi večina nasadov syraha,« pravi prvak med slovenskimi sommelierji in lastnik vinoteke eVino Gašper Čarman.

V svetu sta danes povsem enakopravni dve poimenovanji te sorte: v Evropi, Argentini, Čilu in večjem delu ZDA ji pravijo syrah, medtem ko ji v Avstraliji, Kanadi, Južni Afriki ali Novi Zelandiji pravijo shiraz. »Verjetno je šlo poimenovanje v različne smeri. Obstaja še vrsta sinonimov, tako kot tudi pri nekaterih drugih sortah. To ni nič neobičajnega, saj včasih ni bilo globalizacije, interneta. Avstralci, ki so drugi največji pridelovalci te sorte, so ji nadeli ime shiraz in posledično tudi ta izraz ponesli v svet,« razlaga Čarman.

V Sloveniji prehladno podnebje?

Vinski strokovnjak Robert Gorjak, tudi soustanovitelj vinske šole Belvin, pravi, da je syrah med vinoljubci po vsem svetu čedalje bolj priljubljen zato, ker je enostavno razumljiva sorta. »Je globoke barve, dolgoživa, ima izražene tanine, je pikantna, bogatega aromatičnega profila, lepo se meša s cabernetom sauvignonom in merlotom. In seveda ima pedigre. Če pogledamo, katere sorte so razširjene po vsem svetu, so vse razen renskega rizlinga francoske,« opozarja Gorjak.

Na vprašanje, kaj meni o tem, da se syrah, čeprav je sorta, ki najbolje uspeva na toplih strukturnih tleh, širi povsod – tudi v Avstrijo in celo k nam na Štajersko, odgovarja: »Avstrijci bodo imeli dober syrah takrat, ko bodo imeli Dalmatinci dober renski rizling. Eno so sanje, drugo pa realnost. V Sloveniji zaenkrat razen iz Istre nisem okusil dobrega syraha. Povsod drugod je prehladno, vključno z Brdi. Iz povsem enakega razloga v Sloveniji pridelamo dve tretjini belih sort.«

A vinar Jurij Brumec, ki z vinskim trgovcem Markom Podkubovškom ustvarja pod vinsko blagovno znamko Sanctum, se ne meni za »pravila« in syrah prideluje v Ločah pri Slovenskih Konjicah. »Resda naj bi syrah sodil v toplejša podnebja, toda če dovolj redčiš grozdje – pri nas ga pustimo na trtah le kilogram in pol – prav tako dobro dozori,« pojasnjuje. Za syrah se je odločil, ker mu je ljuba sorta, delno pa tudi zaradi eksperimenta. Na leto z njim napolni 2500 steklenic, ki jih večino proda na domačem trgu. »Je nekaj novega, drugačen je od frankinj, ima nižje kisline, kar pomeni, da je bolj všečen. Odzivi so zelo dobri. Morda ga lažje ponudimo ljudem tudi zato, ker je po okusu in vonju bliže primorskim rdečim vinom, ki so jih tudi pivci na Štajerskem bolj vajeni,« razmišlja Brumec.

Konec razkazovanja mišic

Čeprav syrah polnita tudi Vinakoper in Klet Goriška brda, med povprečnimi slovenskimi pivci še vedno velja za dokaj eksotično sorto. Čarman meni, da zato, ker pri nas nima tradicije, kot jo imata na primer merlot in modri pinot. A stvari se počasi postavljajo na svoje mesto, pravi, saj je ponudba tujih vin na slovenskem trgu čedalje pestrejša. Po njegovem prepričanju se je globalni prodor syraha zgodil zato, ker se svetovni trend pitja vin nagiba k eleganci.

»Zaključilo se je obdobje raziskovanja mišic – pozno trganega zelo zrelega grozdja, zelo majhnih donosov z namenom ekstremnih koncentracij. Syrah je za tiste, ki ne iščejo atributov na prvo žogo, ampak jih zanima odkrivanje, poglabljanje. Ali povedano drugače: syrah ni pop muzika, je bolj klasika.«

Po njegovem mnenju se najelegantnejši syrahi pridelujejo v njegovi matični domovini – dolini severne Rone. Med tamkajšnjimi vinarji je izpostavil Guigala, ki mu sloviti vinski kritik Robert Parker jr. za najboljša vina konstantno podeljuje od 98 do 100 točk. »Osnovna linija je Côtes du Rhône. V zvrsti, ki je 24 mesecev zorela v lesu, je 60 odstotkov syraha. Za manj kot deset evrov ponuja ogromno. Ima širok spekter arom, eleganco in srednjo strukturo taninov. Naslednja stopnička je Saint-Joseph, ki je zanimiv tudi zato, ker gre za čisti syrah. Zmagovalec pa je nedvomno Côte Rôtie, Brune et Blonde de Guigal, v katerem je 96 odstotkov syraha. To je vino za sladokusce; polno je detajlov, izredno mineralno, v ustih je zaznavno črno sadje, karamela in beli poper, ki je značilen za dobre syrahe,« je pojasnil Čarman.

Avstralski shiraz je »ziheraški«

A tudi syrahi se med seboj razlikujejo. Če Francozi, kot pri vseh vinih, prisegajo na eleganco, so syrahi oziroma shirazi v novem vinskem svetu večji atleti. Od ameriških je izpostavil vinsko klet Kendall-Jackson iz Kalifornije: »Pri njihovem syrahu iz linije Vinter's reserve, ki stane slabih 15 evrov, se čuti toplejša klima in posledično zrelejše note, ampak ohranja eleganco. Ima podobno taninsko strukturo, a manj arom, tudi belega popra, kot Côte Rôtie.«

Največji »bodibilderji« pa so Južnoafričani in Avstralci. Pokusili smo shiraz iz vinske kleti Heartland, iz linije Director's cut. »Ena od značilnosti avstralskih shirazov je vonj po mentolu. Že barva je temnejša, v ustih pa je veliko več mišic in telesa kot pri Francozih. Pravzaprav gre za popolnoma drugačno vino. Avstralski shiraz je 'ziheraško' vino, saj kamor koli greš po svetu, veš, kaj boš dobil: bogato, strukturno, polno rdeče vino za relativno dobro ceno,« pravi najboljši slovenski sommelier.

Če bi dali na slepi degustaciji stotim pivcem na izbiro francoski syrah in avstralski shiraz, je Čarman prepričan, da bi se 70 ljudi odločilo za avstralskega. Zakaj? »Francoski syrah je urejen, gentlemanski tip človeka, ki svoje ljubice ne bo razkril. Shiraz pa je gizdalin, ki je vedno glasen v družbi in svojim prijateljem vselej pove, s katero je spal. Sicer je simpatičen, ampak se rad postavlja. Francoz pa je tiha voda, frajer iz ozadja.«