Tako kot številne druge države članice EU je tudi Slovenija posebni delovni skupini zunanjih strokovnjakov, evropske komisije in Evropske investicijske banke predala predloge za investicije v okviru Junckerjevega 315 milijard evrov obsegajočega investicijskega načrta. Konkurenca slovenskih infrastrukturnih projektov za evropska sredstva, ob katerih se bo potrebno potruditi za še večji del investicije iz zasebnega kapitala, je velika. Več kot tisoč projektov naj bi že štel spisek. Med slovenskimi predlogi se je pričakovano znašla 1,5 milijarde evrov vredna posodobitev slovenske trase železniških prog na baltsko-jonskem koridorju, ki vključuje tudi izgradnjo drugega tira Divača–Koper, gradnjo avtocestnega odseka Draženci–Gruškovje, gradnjo druge cevi karavanškega predora, 1,5 milijarde evrov vredne projekte tretje razvojne osi na severnem in južnem delu ter več kot milijardo evrov za gradnjo hidroelektrarn na srednji Savi.
Premier Miro Cerar je predsedniku evropske komisije Jean-Claudu Junckerju pred časom omenjal tudi gradnjo protipoplavne zaščite. »Vključili smo vse, kar bi bilo izvedljivo v tem obdobju in ustreza pričakovanjem Evrope,« je dejal minister za infrastrukturo Peter Gašperšič. Ob tem se zastavlja vprašanje, kateri od teh projektov je dejansko pripravljen, da bi ga lahko v naslednjih treh letih, ko naj bi se izvajal evropski investicijski načrt, tudi dejansko realizirali. Gašperšič odgovarja, da se resno pripravlja investicijski načrt za drugi tir, začetek njegove gradnje pa bi se lahko začela leta 2016.
Zadovoljni bi bili s 400 do 500 milijoni na leto
Ali bodo predlagani projekti na koncu tudi dejansko izbrani, še zdaleč ni zagotovljeno. Investicijske projekte v evropskem interesu bo namreč izbrala posebna delovna skupina zunanjih strokovnjakov, evropske komisije in Evropske investicijske banke. Za posamezni sektor, kamor bi se stekle investicije, ne bo določena točna kvota sredstev, prav tako ni nujno, da bodo investicije geografsko enakomerno porazdeljene. Na področju infrastrukture od predvidenih 315 milijard evrov sicer pričakujejo slabo tretjino – med 75 in 100 milijardami. Slovenija po Gašperšičevih besedah ne računa, da bi bili izbrani vsi njeni predlogi, s katerimi sicer kandidira za sredstva tudi pri drugih evropskih finančnih mehanizmih: »Če bi na letni ravni uspeli pridobiti 400 do 500 milijonov investicij, bi to bil že lep uspeh.« Več možnosti pripisujejo tistim, ki so pomembni za več držav in s katerimi bi bila dosežena večja gospodarska rast. »Med te pa zagotovo sodi drugi tir,« je dejal Gašperšič.
Evropska komisarka za promet Violeta Bulc je včeraj vodila svoje prvo zasedanje sveta ministrov. Na zasedanju so z velikim zadovoljstvom ugotavljali, da se je prometna infrastruktura z Junckerjevim načrtom prvič znašla med prioritetnimi investicijskimi usmeritvami EU. Seznama izbranih projektov še ni, je dejala komisarka in opozorila, da bo za njihovo prijavo čas še tudi po novem letu, ko bodo podrobneje predstavljeni pogoji za njihovo umestitev med izbrane. Velik izziv za državo in EU bo kljub garancijam Evropske investicijske banke za ta vlaganja privabiti zasebne vlagatelje. Vprašanje je namreč, ali bodo zasebni partnerji v infrastrukturnih projektih prepoznali dobičkonosnost. »Morda bo ta mehanizem pritegnil tiste zasebne investitorje, ki so zainteresirani za dolgoročna stabilna vlaganja,« odgovarja komisarka Bulčeva.
Zakonodajnih ovir za javno-zasebno partnerstvo po Gašperšičevih ocenah na področju infrastrukture v Sloveniji ni. Za takšno partnerstvo je po ministrovih ocenah potrebno resno pripraviti vso dokumentacijo in razpis ter pridobiti zasebne vlagatelje, ki jim je treba nekaj ponuditi v zameno. Kaj bi torej vlagatelje lahko pritegnilo za investicijo v drugi tir? Finančno konstrukcijo odseka Koper–Divača bodo poskušali najprej pripraviti s Slovenskimi železnicami in Luko Koper, če bi bila ta neuspešna, pa bi poskušali najti tuje vlagatelje in jih pritegniti s ponudbami koncesije za upravljanje tretjega pomola Luke Koper. V primeru iskanja investitorjev za avtoceste pa Gašperšič iskanja svežega zasebnega kapitala ni hotel povezati s privatizacijo Darsa. Za investicije na elektrarnah srednje Save pa bi lahko ponudili lastniške deleže v podjetjih, ki jim je že dodeljena koncesija.
