»Računati ljudem za krst, blagoslov ali mašo je greh,« je pred nedavnim na jutranji maši v domu sv. Marte dejal papež Frančišek. Zgrozil se je nad ceniki za cerkvene storitve, ki da še vedno visijo po cerkvah in zaradi česar se ljudje po njegovih besedah upravičeno škandalizirajo. »Verniki odpuščajo svojim duhovnikom, ko se ti izkažejo za šibke ali grešne. A dveh stvari jim ne bi smeli odpustiti,« je pribil, »tega, da so mahnjeni na denar, in slabega ravnanja z ljudmi.«
Papeževe besede so zlasti v Italiji močno odmevale. Že isti večer se je oglasil kardinal Angelo Bagnasco, genovski nadškof in predsednik italijanske škofovske konference (CEI) ter odločno podprl papeža. S svetimi rečmi se ne kupčuje, zakramentov ni dovoljeno zaračunavati, je dejal. Tiskovni predstavnik CEI Domenico Pompilli pa je nato njegove besede rahlo omilil: »Ljudje seveda lahko prispevajo za gmotne potrebe v Cerkvi, a župniki tega od njih ne smejo zahtevati.«
Mašni nameni glavni vir dohodkov
Ločnica med obveznim plačevanjem za storitve duhovnikov in prostovoljnimi prispevki mora biti torej jasno razvidna. Zanimalo nas je, ali se tega načela držijo slovenski duhovniki. Telefonsko poizvedovanje med naključno izbranimi župniki je pokazalo, da seveda vedo, da podeljevanja zakramentov ne smejo zaračunavati in tega – tako so nam vsi zatrdili – tudi ne počno. Vendar pa so v nasprotju s svojimi avstrijskimi, nemškimi ali hrvaškimi kolegi življenjsko odvisni od prostovoljnih prispevkov vernikov, saj drugih prihodkov nimajo. Zato morda ločnica med prostovoljnostjo in obveznostjo ni tako jasna, kot bi si v Rimu želeli.
Slovenski verski delavci plače ne prejemajo ne od škofije ne od države, slednja jim plača le polovico prispevkov za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje. Prispevki za maše, tako imenovani mašni nameni, so zato njihov glavni vir dohodkov. »Sveta maša je brezplačna. Lahko pa verniki darujejo prostovoljni dar za vzdrževanje duhovnika. Višino tega določa Slovenska škofovska konferenca. Za sveto mašo je določen dar 17 evrov,« je povedal generalni tajnik Slovenske škofovske konference dr. Tadej Strehovec. Duhovniki običajno mašujejo enkrat na dan; če v njihovi župniji ni dovolj tistih, ki bi »plačali za mašo«, kot rečejo ljudje, lahko te opravijo tudi na željo vernikov od drugod. Če mašujejo dvakrat na dan, morajo mašni dar za drugo mašo oddati na škofijo. To pomeni, da lahko duhovniki z maševanjem »zaslužijo« največ 500 evrov. Tam, kjer v župniji pomaga kaplan, kar je zaradi pomanjkanja bogoslovcev vse redkeje, si morata prispevke za maše deliti. Enako velja za podeljevanje zakramentov, kot so krst, poroka, obhajilo. Tudi to je po Strehovčevih besedah brezplačno, lahko pa »verniki naklonijo dar za vzdrževanje duhovnikov in cerkve«. Koliko naj znaša prostovoljni dar, je določeno za pogreb, ki ni zakrament: 29 evrov.
»Ljudje, ki naročijo mašo za pokojne ali kakšen drug namen, po navadi plačajo priporočenih 17 evrov. Zgodi pa se, da kdo naroči mašo, a je ne plača, ker nima. Mašo vseeno darujem. Za poroke, krste... ljudje tudi prispevajo, a praviloma ne več kot 50 evrov, prej manj« nam je povedal vrhniški župnik Blaž Gregorc, ki opaža, da starejši bolj razumejo, da duhovnikom ti prispevki veliko pomenijo.
Prispevek za uporabo cerkve
Z nekoliko drugačnimi problemi se srečuje piranski župnik Zorko Bajc. Piran je čudovito lepo mesto, zato se v njem želijo poročiti številni tujci z vseh koncev Evrope, celo s Švedske. A cerkveno poročiti tujce ni kar tako. Pridobiti in izpolniti je treba kup formularjev – med njimi dovoljenje domačega župnika, izpis iz krstne knjige, potrdilo, da sta mladoporočenca samski osebi. Poskrbeti je treba za oklice, prevesti dokumente, po poroki obvestiti domačega župnika, da je bila poroka opravljena. Včasih je potreben tudi tolmač, če mladoporočenci ne govorijo angleško ali italijansko. »Ko sem leta 2000 prišel v Piran, sem poskušal ugoditi vsem željam po cerkveni poroki, ob sobotah je bilo zato v Piranu tudi po več porok. A zgodilo se je, da so svati zamujali ali da okrasitev z ene poroke ni bila po godu drugim, zato sem se odločil, da je lahko ob sobotah le po ena poroka. Kakšnih 30 jih je na leto. Tako pomembnih dogodkov pač ne moreš opravljati kot po tekočem traku,« pravi Bajc, ki prva leta mladoporočencem ni omenjal denarja. Tudi zato se mu je marsikateri par na koncu le lepo zahvalil. Pa čeprav je bila sama poroka nadvse razkošna... Zdaj ravna drugače. »Parom iz tujine povem, da je zaželeno, da simbolično prispevajo za uporabo cerkve, kakšnih 50 evrov, in še toliko za obred.« Bajc opaža, da precej ljudi ne ve, da duhovniki nimajo drugih dohodkov, kot so prostovoljni prispevki. »Razložim jim, da tudi duhovniki potrebujemo nekaj denarja za hrano, bencin, elektriko...«
Nabirke pri maši v nasprotju z mašnimi nameni in štolninami, kot se reče prispevkom za poroke, krste in pogrebe, ne gredo duhovnikom, temveč za obnovo cerkva in podobne namene. »Po maši kovance, največ je onih po dva evra, župniki preštejemo in zabeležimo. Na škofiji poročila župnij zberejo in o skupni vsoti obvestijo DURS,« nam je še razložil župnik Bajc. Štolnino za birmo, okoli 10 evrov na birmanca, pa dobi škof. Ljudje sicer vedo povedati, da marsikateri župnik ni zadovoljen s priporočenim prispevkom za obred in zahteva višjega, a prav nihče ni bil pripravljen o tem kaj javno povedati. Tudi zato ne, nam je dejal nekdo, ker ga ni obrtnika, ki bi se zadovoljil s 17 evri, duhovnik pa za ta denar opravi enourni obred s pridigo in vsem, kar sodi vanj.
