Somalijska deklica pretresla slovenski parlament

Je sestra del družine?

Deklica je v Etiopijo pribežala iz Somalije. V vojni so ji ubili očeta in brata, na poti pa je pod težo tragedije klonila še mama. Ni več zmogla skrbeti niti zase in je otroka pustila samega. Deklica je zdaj pri tujih ljudeh, ki so jo vzeli za deklo. V obcestni kolibi iz pločevine in blata pripravlja čaj in pomiva posodo. Ker je brez zaščite, je izpostavljena nevarnostim in zlorabam, ki so v njeni starosti še posebno strašljive. V Etiopiji so izgubljeni somalijski otroci potrošno blago.

Njena edina preostala družina je odrasla sestra Farah I. A., ki že štiri leta kot begunka živi v Sloveniji, v Mariboru.

Farah, ki je iz Somalije pobegnila, ko je bila njena sestra še majhna, je lani poleti na ministrstvo za notranje zadeve vložila prošnjo za združitev družine. Prosila je za dovoljenje, da bi deklico pripeljala v Slovenijo, vendar dovoljenja doslej ni dobila. Slovenski uradniki trdijo, da sestra ni družina. »Vsako soboto govoriva po telefonu in vsakokrat me sprašuje, kdaj jo bom rešila,« pravi Farah I. A. »Je kot moj otrok. Ljudje, pri katerih je zdaj, so jo vzeli začasno. Niti za en dan vnaprej ne vemo, kaj se bo z njo zgodilo in kako bodo z njo ravnali.« V prošnji je Farah poudarila, da za deklico tudi ekonomsko skrbi, saj ji vsak mesec pošilja nekaj deset evrov za hrano. Torej med njima obstaja tako krvna vez kot ekonomska odvisnost. »Je najin otrok,« je ženino misel nadaljeval Farahin mož Faysal H. W. »Čutiva njeno bolečino in sva edina človeka na svetu, ki naju pokliče, ko je v težavah. Nikogar nima razen naju.« Farah in Faysal sta se pri nas ustalila leta 2010, pred tem pa sta živela v begunskem centru na Malti. Slovenija ju je tam povabila v poseben program preselitve beguncev, ki ga je koordinirala EU. Tedaj sta imela možnost odhoda v deset različnih evropskih držav, ki so sodelovale v programu. Odločila sta se za Slovenijo, ker sta menila, da bosta v mirnem zelenem okolju lahko zaživela novo življenje. Tu sta se jima rodila dva otroka in zdaj »imata« še tretjega.

»Evropsko sodišče za človekove pravice se je že postavilo na stališče, da je obstoj družine odvisen predvsem od obstoja dejanskih tesnih vezi,« pravi pravna zastopnica somalijske družine Mojca Nadles. »V takšnih primerih bi se moral interes Slovenije, da omejuje dotok beguncev v državo, umakniti pravicam človeka.« Nadlesova je trenutno na podiplomskem študiju v ZDA, na Harvardu, kamor so jo sprejeli prav na podlagi dekličinega primera, ki ga je predstavila v prijavi na študij.

Pomlad poslancev

Prošnjo Farah I. A. za združitev z mladoletno sestro so doslej – minilo je že leto in pol – slovenske oblasti zavračale na vseh stopnjah, od ministrstva za notranje zadeve do vrhovnega sodišča. Problem je v zakonodaji, ki beguncem ne dovoljuje združitve z brati ali sestrami. Tudi tedaj ne, če so mladoletni in nimajo nikogar drugega, ki bi skrbel zanje. Zakon dovoljuje le združitev otrok in staršev. Letos je zadeva prišla do ustavnih sodnikov in ti so zadevo soglasno vzeli v obravnavo. Obravnavajo jo hitro – absolutno prednostno – saj vedo, da se mudi. Poleg dekličinega primera samega bodo ustavni sodniki presojali tudi, ali je zakonodaja, ki sestrama preprečuje združitev, sploh skladna z ustavo.

Zato so se o deklici v minulih dneh začeli pogovarjati tudi v parlamentu. Usodo somalijske deklice poznajo v vseh poslanskih skupinah in veliko poslancev iz opozicijskih in koalicijskih vrst je že napovedalo podporo spremembi zakonodaje.

Predlog spremembe, ki bi omogočil, da bi dekličin primer in vse podobne izredne primere reševali vsebinsko, glede na posebne okoliščine, so pripravili v poslanski skupini Zavezništva Alenke Bratušek (ZaAB). Omogočili bi radi, da bi uradniki na ministrstvu za notranje zadeve lahko prepoznali obstoj družinskih vezi tudi med brati in sestrami, posebej v takšnem primeru, ko roditeljev sploh ni. Kot so poudarili, pa si predloga ne »lastijo« in upajo na čim širšo podporo. »Vesel bi bil, če bi bil vsaj ta primer tak, da bi se lahko glede njega brez političnega prestiža poenotili vsi v slovenskem parlamentu,« pravi poslanec ZaAB Peter Vilfan. Njegova želja je na poti k uresničitvi. Včeraj je v parlamentu med poslanci završalo. »Podpiram spremembo, ki bo omogočila, da se rešijo takšne stiske,« je dejal Kamal Izidor Shaker iz Stranke Mira Cerarja. »Sprememba zakonodaje je korak do tega, da se naredi državo bolj življenjsko.« Vodja poslanske skupine Socialnih demokratov Matjaž Han »pozdravlja vsakršno rešitev, ki bo pripomogla, da deklica čim prej pride v Slovenijo«. Napovedal je, da bo njihova stranka podpisala  predlog sprememb zakona. Han je po naših informacijah zadevo že izpostavil na enem od  sestankov vodij poslanskih skupin koalicijskih strank. Tudi Jana Jenko  (DeSUS) osebno podpira rešitev problema, njihova poslanska skupina pa bo o tem spregovorila prihodnji teden. Za rešitev dekličinega primera se je nadalje zavzel Jernej Vrtovec, poslanec NSi. Njihova poslanska skupina bo o primeru spregovorila v torek, je napovedal. Tudi nekdanji varuh človekovih pravic, poslanec Združene levice Matjaž Hanžek, je bil včeraj odločen. »Predlog spremembe zakonodaje bom podpisal in prepričan sem, da ga bo podprla celotna naša poslanska skupina,« je dejal. »Treba se je upreti brezbrižnosti državnih institucij do trpljenja ljudi, še posebej  tistih, ki niso slovenski državljani.« Po naših informacijah se je na koalicijskem vrhu za rešitev primera zavzel tudi premier Miro Cerar.

Begunske družine so vedno razbite

»Družina je osnovna celica družbe. Če to velja znotraj nacionalne države, zakaj ne bi veljalo tudi v mednarodnem merilu, sploh v primeru beguncev, ki so zaščiteni z ženevsko konvencijo?« se sprašuje Franci Zlatar, vodja programa Migracije pri Slovenski filantropiji, v okviru katerega beguncem nudijo tudi pomoč pri združevanju družin. Dekličini družini so letos že pomagali z nakazilom denarja, namenjenega reševanju dekličinega položaja. »Praksa kaže, da celotne begunske družine težko potujejo. Del jih velikokrat ostane na vojnih območjih ali v begunskih taboriščih. Zato pa mora biti beguncem, ki najdejo v Evropi zaščito, kasneje omogočeno, da se združijo s svojimi družinskimi člani. In ta proces se ne sme zatakniti ob vprašanju, kdo so člani družine in kdo ne. Begunske družine niso uniformne, saj so njihove usode različne. Pogosto en družinski član skrbi za druge – stric za nečaka, brat za brata, sestra za sestro. V izjemnih primerih bi morala država upoštevati dejansko stanje. In če v konkretnem primeru sestra skrbi za sestro, tako pač je. Ta situacija je nastala na podlagi izrednih okoliščin, vojne, ki je uničila velik del te družine. Sestri imata vsaj ena drugo, zato bi jima moralo biti omogočeno, da živita skupaj, posebej zato, ker je mlajša sestra še otrok.«

Deklico bo danes ponovno, kot vsako soboto, iz Slovenije v Etiopijo poklicala sestra. Pogovor je vedno poln solz in prošenj otroka, ki je ostal sam, naj ga pridejo rešit. »Živi v nemogočih razmerah že za odrasle ljudi, kaj šele za otroke,« pravi Matej Povše, svobodni fotograf, ki je deklico januarja letos obiskal v Adis Abebi in ji skušal pomagati. »V prodajalni čaja, v kateri dela, tudi spi. Kar tam, na tleh. Vsi lahko vidijo, da je povsem nezaščitena in zato je lahka tarča vseh, ki v Etiopiji prežijo na otroke brez spremstva. Upam, da bodo slovenske oblasti zanjo čim prej našle rešitev.«

Meta Roglič, Uroš Škerl Kramberger