Slovenija potrebuje močno industrijo (ki se povezuje s tujo, a ključne odločitve ohranja doma), saj bo brez nje zelo hitro postala popolnoma podrejena provinca razvitega dela EU in sveta. Dokončno bo izgubila razvojno-raziskovalno suverenost, kar vpliva na ekonomsko suverenost in od tod politično suverenost in slovensko identiteto. Industrijska strategija naj nastaja od spodaj, ne vsiljeno od zgoraj. Glavna nosilka je tehniška elita v Sloveniji, ki jo sestavlja »tehniška univerza« kot znanstvenoraziskovalna in pedagoška baza, enako pomembna pa so vodilna industrijska podjetja (»blue chipi«) kot gospodarska aplikativna nadgradnja in vlečni konj slovenskega gospodarskega razvoja. Ob njih in v sodelovanju z njimi najdejo mesto tudi majhna in srednja podjetja vseh področij tehnološke razvitosti.
Naša »tehniška univerza« je skupaj z instituti sposobna izvajati vrhunske tehnološke raziskave in izobraževati kakovostne tehniške kadre, katerih delovni prispevek bi moral biti prvenstveno doma, ne pa doma pridobljeno znanje uveljavljati zgolj z odhodi v tujino. Brez domače industrije tudi izobraževanje in raziskovanje zgolj za tujino nimata dolgoročne perspektive in bosta zamrla (študij in raziskave v tujini, na mestu, kjer jih potrebujejo v praksi). Tehnološki steber slovenske identitete in suverenosti bo odmrl, postali bomo provinca, ki izobražuje in zaposluje zgolj kadre nižje stopnje, ki bodo zgolj izvajalci razvoja v tujini.
Domači industrijski »blue chipi« (na primer Gorenje, Hidria, Kolektor, Krka, nekoč pa tudi Cimos, Litostroj in nekatera podjetja v državni lasti) potrebujejo domačo (tehnološko) pamet, da bi tudi z njeno pomočjo dosegali (tehnološke) prednosti v konkurenčnem boju s tujimi družbami na trgih doma in v tujini. Stalni dotok domačega znanja, prilagojenega potrebam naših industrijskih »blue chipov« jim bo omogočil konkurenčnost in ključno mesto v svetu ter s tem solidne profite. Uveljavili bodo domače menedžerje in lastnike v mednarodnem okolju, Sloveniji pa zagotovili mesto vsaj »polsredišča«, ne pa province razvitemu svetu (EU). Ohranili bodo samostojnost in ne bodo zgolj periferni servis industrijskih gigantov v razvitih državah.
Dosežena visoka stopnja znanstvene tehnološke raziskovalne razvitosti tehniških fakultet pri nas se lahko polno ohrani in napreduje le z implementacijo v industrijskih podjetjih doma. Njim bodo domači strokovni kadri ključni za konkurenčnost. Nesprejemljivo je propadanje ali odprodaja v »brezcenje« slovenskih tehnoloških gigantov (primeri, kot so Litostroj, Cimos, Luka Koper, Helios, Fotona). Naše vodilne industrijske gigante je pahnilo v prepad napačno upravljanje na vseh ravneh (politični, podjetniški) in ne pomanjkanje znanja. Nista narobe sistem in javni sektor; napačni so (bili) ljudje, ki so jih vodili (»ekonegosi«, ne »humanaltrusi«), in politika, ki jih je nastavila in se potem vmešavala v neposredno vodenje.
Pobuda je za oblikovanje slovenske industrijske politike od spodaj in iz prakse (ter ne politično vsiljeno od zgoraj). Je izziv in poziv slovenski tehniški inteligenci in vodstvom tehnoloških gigantov, ki morajo pridobiti večjo vlogo v strateškem vodenju slovenskega gospodarstva in družbe. Koristna bo za nadaljnji razvoj znanstvenega dela na univerzi sami, za mlade, ki bodo našli domači smisel študija tehnike, in za družbo, ki bo uveljavila že prepoznano tehnološko komparativno prednost Slovenije. Koristila bo vodilnim industrijskim podjetjem, da se bodo uspešno uveljavljala v hudi mednarodni konkurenci.
Ni sprejemljivo, da v času, ko domače gospodarstvo nasploh kaže znake oživljanja, število stečajev hitro narašča, med njimi pa so tudi tehnološki giganti. Prepuščanje tujim negotovim lastnikom Cimosa, Litostroja… sloni na napačni premisi, da intervencija za ohranitev v domačih rokah pač ni mogoča. To je res, če podjetja nimajo ekonomske perspektive, ni pa res, če propadajo samo iz finančnih razlogov, tekoče poslovanje pa imajo pozitivno, s pozitivno proizvodno perspektivo. V tem primeru morajo intervenirati nosilci odločanja višje ravni (vlada, centralna banka z bankami), saj mikrooptimum finančnikov (dobiti poplačilo za vsako ceno, sicer jutri izgubim bančno službo) še zdaleč ni nujno niti običajno makrooptimum za celotno državo. Eksterne makroučinke posamezne tovrstne transakcije (stečaja, prodaje) lahko zato ocenijo in upoštevajo le nosilci odločanja na najvišji ravni in zato morajo intervenirati. Tako delajo povsod v svetu, tudi v najbolj (na papirju) liberalnih državah. Kot primer je treba pogledati samo zadnje reakcije v Angliji proti prodaji AstraZenece ameriškemu Pfizerju ali v Franciji proti prodaji Alstoma ameriškemu G. E. ali reševanje celotne ameriške avtomobilske industrije s strani Obamove vlade. Takšnih obrambnih mehanizmov, kot jih v praksi uporabljajo najbolj proklamirano liberalne države v razvitem svetu, v Sloveniji ni, kar je narobe in bi se moralo popraviti.
Pri prodaji ali stečaju velikih industrijskih podjetij zato »vladniki« in centralni bančniki ne morejo dvigniti rok, češ da odločanje ni v njihovi moči. Prav nasprotno, ravno to je javni interes, zaradi katerega so dobili mandat vladanja. Za ogromne (milijardne) škode Republiki Sloveniji, ki pod njihovo vladavino s tem nastanejo, bodo morali enkrat odgovarjati.
Pri stečajih (in do določene mere prisilnih poravnavah) je ključno tudi vprašanje ljudi, saj gre za izgubo delovnih mest na tisoče zaposlenih, kar postavlja v socialno stisko še nekajkratnik članov njihovih družin. Stečaj velikega podjetja (ali prodaja tujcu, ki ga bo zdesetkal) pa potisne v brezno tudi množico z njim povezanih podizvajalcev v verigi, dobaviteljev in prodajalcev.
Oživljanje slovenske industrije je lahko ključni element nove industrijske politike, ki ob tem vključuje še nekaj elementov. Prvič, gre za uveljavitev pogojev za tehnološki prodor na področju informacijske in komunikacijske tehnologije preko strategije »žabjega skoka oziroma sledenja prvemu«, a le na redkih področjih, kjer je naša pamet res dosegla vsebinsko, smiselno in tehnološko vrhunske dosežke. Drugič, pomembno je celotno področje primarnih dejavnosti, predvsem kmetijstvo in živinoreja in domača predelovalna agroindustrija (brez različnih gensko spremenjenih in tehnološko zdravstveno vprašljivih inovacij, kot jih predlaga prostotrgovinski sporazum z ZDA v tajni pripravi), po drugi strani pa gozdarstvo in lesna industrija. Tretjič, razvijati gre storitvene dejavnosti, ki dvigujejo socialni standard slovenskega prebivalstva, torej varstvena skrb za najstarejše in za najmlajše ter zdravstvo. Pametno bi torej bilo voditi selektivno industrijsko politiko, predvsem pa z javnimi investicijami v infrastrukturo primerjalno izboljšati pogoje za delovanje navedenih dejavnosti.
