Avstrijski dokumentarist Hubert Sauper se je po Darwinovi nočni mori (2004) vrnil v Afriko, v Sudan, in to s tako rekoč doma narejenim aluminijastim letalom, kar vzbuja začudenje tudi pri domačinih, ki poznajo samo vojaška in velika tovorna letala z orožjem. Nekje na začetku filma Prihajamo v miru k Sauperjevemu letalu pristopi starejši Sudanec in režiser ga vpraša, ali je že slišal za socializem. Simpatični možak zamahne z roko in se zareži, čeprav ni jasno, ali se mu zdi bolj smešno to Sauperjevo letalo ali njegovo vprašanje. Tukaj, v Sudanu, namreč poznajo samo kolonializem, že od nekdaj in še vedno. Sauper je prišel v Sudan, ko so tam imeli referendum o odcepitvi južnega dela države od severnega. Južni del je krščanski, severni muslimanski. Kolonializem je vedno prišel z religijo, ki je pregnala naše bogove. V eni roki so imeli Biblijo, v drugi puško, s to pa so nam vzeli zemljo, razlagajo režiserju. Toda tako v severnem kot južnem Sudanu imajo nafto, in zdaj prihajajo zaradi nje – v severnega Kitajci, v južnega Američani. Zaradi njih je bila tudi vojna, v kateri pa so se pobijali Sudanci med seboj. Ampak če vprašate južne Sudance, vam bodo rekli, da so se branili pred krvoločnimi arabskimi kolonizatorji s tistim zločincem Baširjem na čelu, na severu, kot slišimo nekaj imamov, pa niso hoteli drugega kot širiti »edino prave« religiozne vrednote.
Sauperja pa bolj kot ideologija zanima »navadna«, gola realnost. Ta je res gola: napol goli Sudanci na deželi spijo na golih tleh, v okolici naftnih vrtališč pa so ob golo življenje, če ne pijejo vode iz steklenke. Sredi tega opustošenja je vendarle nekaj zelo lepih poslopij ameriških in kitajskih naftarjev. Režiser je sicer našel tudi nekaj Sudancev, ki so bili zaprti ali so morali emigrirati, ker so protestirali proti vladi, ki tujcem za nizke cene daje koncesije za naftna nahajališča – zato pa je predsednik južnega Sudana od Busha za nagrado dobil kavbojski klobuk, od katerega se noče ločiti –, a večina jih je kar zadovoljna, če lahko opravljajo kakšne pomožne posle na naftnih »oazah«. V tem pogledu se Sudan niti s »ptičjega« vidika ne zdi tako daleč.
