Varuh je pri ukvarjanju s tovrstnimi pobudami ugotovil, da način oziroma vrsta prehrane ni človekova pravica, ki bi jo bilo mogoče uveljavljati po sodni poti, temveč njegova prosta izbira, ki jo morajo vsi drugi spoštovati tako, da ga ne silijo v nekaj, kar osebno zavrača. Ni pa obveznost javnih zavodov in drugih družbenih subjektov zagotavljati posebne prehrane posameznikom glede na njihove želje, prepričanje in podobne osebne okoliščine. Njihova obveznost je omejena na spoštovanje posameznikovih odločitev in njegove pravice do izbire in drugačnosti. Šele če bi zaposleni v vrtcu vztrajali in silili otroka, da poje tudi hrano mesnega izvora, če je vegetarijanec, bi takšno ravnanje ocenili za kršitev človekovih pravic. Če se to ne dogaja, pa ni podlage za ugotovitev, da gre za kršenje pravic.
Kljub temu ob obiskih vzgojno-izobraževalnih institucij priporočimo vodstvu, naj pri pripravi jedilnikov upošteva želje otrok oziroma staršev, če je le mogoče.
Obširnejše informacije o tej temi je mogoče prebrati na spletni strani varuha za pravice otrok www.pravice-otrok.si in v brezplačnem biltenu varuha (št. 13, letnik 2009), ki je obravnaval pravice otrok.
Nataša Kuzmič, svetovalka za odnose z javnostmiVaruh človekovih pravic RS
