»V smučarskem teku nisem več našel pravega izziva. Zadnji dve sezoni nisem več napredoval, kot sem želel. Tudi trening z Markom Gracerjem ni bil več na ravni izpred štirih let. Vse je bilo predvsem usmerjeno na sprint. Vse je šlo navzdol,« je smučarski tekač Rok Tršan opisal razloge, zakaj se je po kratkem premisleku pred dobrim mesecem in pol odločil, da pri 22 letih poskusi še v biatlonu.
Odločitev najboljšega smučarskega tekača zadnje dobe z osvojenimi 13 zvezdicami državnega prvaka je le zadnja odmevnejša selitev v drugo panogo. Luka Mezgec, Polona Batagelj, Jošt Zakrajšek, Teja Gregorin, Andreja Mali, Filip Flisar, Matej Krušič, Janez Marič, Miha Halzer, Primož Kobe, Jure Golčer, Blaža Klemenčič, Žana Jereb, Primož Roglič... To je le del športnikov iz različnih panog, ki imajo za sabo športno preobrazbo v zreli športni dobi. Za sabo imajo zelo pestre in raznolike poti s prav tako zanimivim ozadjem. Skupen vsem preobrazbam je predvsem športni motiv. Ponekod je prepleten tudi z iskanjem nove niše, samoodkritjem skritega talenta ali (finančno) perspektivnejšo panogo. Vsaka zgodba je (p)osebna. Če pa bi iskali panogo, kjer je priselitev normalen pojav, je to biatlon. Iz sedanje reprezentančne generacije bi hitreje našteli izjeme. Tršan le potrjuje pravilo, da je od teka z vključenim streljanjem s puško na rami le korak.
Marič je najprej ugašal, nato zacvetel
Starosta preseljencev je 39-letni Janez Marič. Med lovce je pridrsal leta 1998, ko je bil kot po pravilu večine najboljši tekač v Sloveniji. Seveda se tega dobro spominja. »Vem, da je bil tedaj nordijski direktor Ljubo Jasnič in da mi je v pisarni grozil, da me bo zveza tožila. S tem me ni ganil, imel sem se za dirkača. Vedel sem, da bosta to s svojo politiko reševala Peter Zupan in Janez Vodičar, ki sta bila tedaj glavna šefa v biatlonu,« je omenil vpletene, še vedno zimzelene funkcionarje. Vodičar je sedaj v nasprotnem taboru. In dobro se spomni učne lovske dobe pod vodstvom Vladimirja Korolkeviča, sedaj trenerja ženske ruske reprezentance. »Njegov način dela z dolgimi maratonskimi treningi mi ni ustrezal. Od sebe nisem mogel dati veliko. Kar ugašal sem. Sem pa dobil delovne navade. Ko je leta 2000 prišel za trenerja Tomaš Kos, sem nenadoma zacvetel. Bil je preporod na meji čudeža. Zrasla mi je samozavest. Tudi ekipa se je dvignila. Izkušnje z 'laufa' so vedno prišle prav, ko je bilo treba gristi na polno. No, na strelišču tekaška glava ni bila vselej v korist,« je povedal Janez Marič, lastnik prve slovenske zmage v svetovnem pokalu, ki pa se ne more upreti niti drugim izzivom, od triatlona jeklenih do nastopa na tekmi svetovnega pokala v kajaku na mirnih vodah v maratonu doma na Bohinjskem jezeru. »Nisem se mogel kosati z najboljšimi, sem pa ponosen, da sem lahko nastopil tudi v tej panogi na tekmi svetovnega pokala. V kajaku uživam.«
Na ravni vodstva panog se je pred leti bila majhna vojna, saj so selitev tekači razumeli kot krajo. Zagotovo najbolj vroče je bilo ob selitvi Andreje Mali. Panogo je zamenjala, ko je bila v svetovnem vrhu. Kot smučarska tekačica je trikrat prisprintala na zmagovalni oder tekaškega svetovnega pokala (1998) in bila nosilka smučarskega teka. Petra Majdič, spomladi naj bi postala mamica, je šele februarja 2006 presegla njene dosežke in s tem prevzela krono kraljice slovenskega teka. Na OI v Salt Lake Cityju je bila Kamničanka med tistimi redkimi, ki so tekmovali v obeh panogah, s puško (27. mesto) in brez (7. mesto). Malijeva je edinstven primer tudi zato, ker dosežkov iz teka med posameznicami ni presegla. Najboljši dosežek je četrto mesto v svetovnem pokalu. Ima pa kolajno s svetovnega prvenstva z mešano štafeto.
Polona Batagelj je najboljša slovenska cestna kolesarka zadnje dobe in malokdo ve, da je začela na gorskem kolesu. Ob Tanji Žakelj, Blaži Klemenčič in Nini Homovec je vedela, da mora najti drugo nišo, če želi do dela pozornosti. Razlogi za selitev moških kolegov (Jure Golčer, Rok Korošec, Luka Mezgec) so predvsem ekonomski. Na cesto so odšli kot najboljši gorski kolesarji v krosu. »Glavni vzrok mojega odhoda med cestne kolesarje so seveda slabe razmere v gorskem kolesarstvu. Vedel sem, da so fantje na cesti bolje plačani,« je pričakovan razlog navedel Luka Mezgec. »Ob tem sem na treningih pol teh fantov premagoval. Tako sem imel tudi neko zagotovilo, da bom nekaj le imel od selitve. A vseeno ni bilo lahko. Bil sem na vrhu krosa v Sloveniji. Na cesti sem začel na dnu, do vseh sem imel nekakšen rešpekt, nihče me ni poznal in nihče opazil, da sem bil na dirki. Seveda mi danes ni žal. Toliko na gorskem kolesu ne bi dosegel nikoli. Z gorskega kolesa sem prinesel občutek za kolo, kakšnih drugih prednosti pa ne vidim,« razloži preseljenec z najbolj fascinantno preobrazbo na svetovni sceni, saj bi razumeli, da je lahko gorski kolesar hribolazec, ne pa sprinter. Njegov kolega Miha Halzer slovi po tem, da je zamenjal vse discipline gorskega kolesarstva (kros, spust, sprint), v zadnjem zmagal v svetovnem pokalu, rad pa bi poskusil še na cesti.
Zakrajšku se v svetu samo čudijo
Jošt Zakrajšek je fenomen vodnega športa. Začel je kot slalomist v kanuju na divjih vodah in bil na pragu nastopa na olimpijskih igrah v Pekingu 2008. Se vmes selil v spust in osvojil srebro na svetovnem prvenstvu (2008), sedaj reže vodo v kajaku na mirnih vodah in bil je že četrti v svetovnem pokalu. »Kot otrok sem želel veslati kot Čop in Žvegelj, pristal sem v Tacnu. Zato sem tudi slalomist po duši, a eden tistih, ki jih je zanimalo še kaj drugega. Za to imajo zasluge tudi trenerji v klubu, ki so nas vzgajali s širokim pogledom. Ko sem leta 2008 izpadel v olimpijskih kvalifikacijah, sem poskusil v spustu in z drugim mestom dobil še več poguma, da bi lahko imel možnosti tudi na mirnih vodah. Pri 25 letih je bil zadnji čas, da še usvojim nove gibe iz kanuja v kajak in še kaj naredim. Izkazalo se je, da je bila to pravilna odločitev,« pravi Jošt Zakrajšek. Večni nemirni duh išče še dodatne izzive, kot so kajakaški maratoni. Zmagal je na 35 kilometrov dolgem na francoski reki Ardeche. »Sedaj me v svetu že bolje poznajo in se čudijo. Ne morejo verjeti, da imam tako dobre rezultate. Iz slalomskega kanuja v mirnovodaški kajak se ne preseli skoraj nihče,« svojo zgodbo opiše Zakrajšek, ki kot vsi športni preseljenci zbuja veliko pozornosti. Ob tem pa so osnova izkušnje, ki jim ni kos noben trenerski teoretik in praktik.
Če je selitev iz alpskega smučarja v novodobno disciplino smučarski kros Filipa Flisarja še dokaj razumljiva, pa sta le talent in žoga skupna točka za košarkarja Mateja Krušiča, letos kandidata Jureta Zdovca za nastop na svetovnem prvenstvu. Še na pragu članske dobe je stal med vratnicami rokometnega kluba Pivovarna Laško. Še težje bi paralele vlekli za športno plezalko Blažo Klemenčič, danes zelo uspešno gorsko kolesarko. Ali pa nogometaša Primoža Kobeta in košarkarico Žano Jereb, najboljša maratonca zadnje dobe. Zagotovo pa nima primerjave v svetu Primož Roglič, ki je naredil preobrazbo od člana smučarske skakalne reprezentance A do profesionalnega kolesarja. »Nad motociklom sem se navduševal v času skokov, a sem ga prodal in kupil dirkalno kolo. V trgovini so se mi smejali, ko sem ga zamenjal. Verjetno sem eden redkih, ki so to naredili,« je željo po kolesarskem izzivu opisal Primož Roglič, ki je veljal za enega najperspektivnejših smučarskih skakalcev in je vztrajal med orliči še do zime 2011/12, jeseni istega leta pa po nizu amaterskih zmag podpisal profesionalno pogodbo in letos dosegel že dve zmagi na mednarodnih dirkah. »Ko sem podpisal pogodbo z Adrio Mobilom, nisem razmišljal o denarju. V glavi sem imel le priložnost za poskus. Sedaj cenim tudi druge stvari, ki jih prej nisem zaznal. To je pozitivna stvar v življenju. Povsod je skupno to, da se je treba truditi maksimalno, z vso energijo in mišljenjem. To je enako vsem športom. Drugo je fizika.«
Trenerji in drugi ozkogledi športni eksperti se v teh zgodbah le učijo, saj igrajo pri odločitvah za selitev obrobno vlogo. Zanimivo je, da potencial mnogih odkrijejo tako pozno. V tuji raziskavi so ugotovili, da izmed mladinskih prvakov potem v svetovni eliti več dosežejo tisti, ki se kasneje specializirajo. Zaradi tega je Slovenija očitno okolje, kjer se lahko (ali lažje) specializirajo tudi pri 25 letih in po pravilu z delom presežejo dosežke v prejšnjih panogah.
