Tekma z Anglijo je priložnost, da se slovenski reprezentanti iz nje kaj naučijo. Da bi jim to uspelo, je potrebna samokritičnost. Ker se zdi, da v mnogih primerih doslej te niso premogli, obstaja bojazen, da bi se zgodba ponovila. Ko je kapetan Boštjan Cesar po tekmi govoril, da je Slovenija igrala dobro, je bil strah pred vnovično nekritičnostjo velik. Ta se je zmanjšal, ko je bil iskren Milivoje Novaković. Jasno je povedal, da je bila igra slaba, in izpostavil najbolj pereč problem, ki ekipo muči vse od Kekovih in Korenovih časov – Slovenija nima dovolj kakovostnih vezistov, ki bi lahko reprezentanco popeljali do stabilne igre na sredini.
Kdor je tik po tekmi poslušal Katančeve besede na nacionalni televiziji, se je lahko zbal, da bo tudi selektor pozabil na kritičnost in se zatekel k iskanju alibijev, kakor so zvenele besede o prezgodnjem prihodu na stadion. Kasneje je le priznal, da je bilo marsikaj narobe, ne le to, da dva ali trije nogometaši niso bili v najboljši formi. Kdo ve, morda so k temu pripomogli tudi kritični komentarji v medijih, ki so bili argumentirani in na mestu. Če je selektor odprte glave, jih bo sprejel kot dobronamerne in nujne za napredek. Če se bo še malo globlje ozrl vase, bo ugotovil, da je marsikakšno naredil tudi sam. Nezmotljivi Srečko Katanec je le mit, ki so ga pomagali ustvariti mediji, na nekaterih zadnjih tekmah pa je bil vendarle razgaljen.
Prvega moža slovenske reprezentance čaka veliko dela. Problem ni le v tehničnih napakah in postavitvi v obrambi, ampak še precej bolj v tem, da v napadu ni kreativnosti. Ugotoviti bo moral, kako vrniti Kevina Kampla v igro, da ne bo odrezan, kot je bil v Londonu, kako žoge spraviti do Milivoja Novakovića in kdo (če sploh kdo) lahko igra dovolj dobro na položaju zadnjega vezista. Kakšna misel ne bo odveč niti o načinu vadbe. Pomisleki strokovne javnosti o tej so namreč vse glasnejši.
