Plesalka na vozičku: Ne morem hoditi, lahko pa plešem!

Res je, cerebralna paraliza me spremlja že od obdobja, preden sem sploh hodila, a je nimam prirojene. Je namreč posledica zdravniške napake in prezgodnjega rojstva. Z bratom dvojčkom sva se rodila tri mesece pred napovedanim rokom in nato nekaj časa preživela v inkubatorju. V prvih dneh sem veliko bolj napredovala kot brat in vso zdravniško osebje je verjelo, da bom zmogla dihati sama. To so trdili brez kakršnih koli preiskav, a prišlo je do velike zmote, saj nisem imela razvitih pljuč. Takrat sem klinično umrla in med oživljanjem je v mojih možganih zmanjkalo kisika.

Tako je.

Dolga leta sem zaradi te malomarnosti gojila zamero do zdravnikov, zdaj pa sem jim v bistvu hvaležna. Takrat so namreč odločale minute in če bi me brez zraka pustili trenutek dlje, mogoče danes zase sploh ne bi vedela, bi bila v kakšnem zavodu ali v oskrbi staršev. Ker pa so me še pravi čas rešili in me niso povsem odklopili od življenja, lahko študiram v Ljubljani in počnem, kar si želim. Včasih grem celo čez lastne meje (smeh). Vprašanje, zakaj jaz, pa se je pojavljalo vedno znova takrat, ko se nisem želela sprijazniti z invalidnostjo. Tako si nikoli nisem pomagala, pač pa sem se samo obremenjevala, se primerjala z ostalimi in se dajala v nič. Najhujša v mojem odraščanju sta bila 3. in 4. letnik biotehniške gimnazije ter obdobje mature. Še sama socialna delavka ni verjela vame in v moje zmožnosti. Večkrat je poudarila, naj opravljam maturo v več delih, saj ne bom uspešna, če jo bom odpisala naenkrat kot vsi ostali.

Ker imam težave v možganih in si ne morem zapomniti toliko stvari naenkrat, kot si jih lahko ostali vrstniki.

Drži. Takrat je bilo prvič, da sem se uprla strokovni socialni delavki in sem verjela v svoje zmožnosti. Že res, da rabim več časa in veliko ponavljanj, da mi uspe, ampak znam in zmorem. Takrat sem si rekla, da se v srednji šoli ne bom ustavila. Nazadnje bom imela enako izobrazbo kot socialna delavka, ki je takrat dvomila o meni.

Največja prelomnica je bil zagotovo maturantski ples, na katerem sem imela prvi nastop. Takrat sem začela sprejemati sebe in svoje telo takšno, kot je. Potem ko sem se začela v ples še bolj poglabljati, hoditi na državna tekmovanja, sem se z usodo dokončno sprijaznila. Če resnično uživaš v tem, kar počneš, in daš v to vso energijo, ki jo premoreš, se dejansko moraš sprejeti – ni druge!

Odločila sem se zato, ker sem želela spremeniti in popestriti svoj vsakdan. Kraj, iz katerega prihajam (Jugorje, op. p.), je majhen in še nerazvit. Ne ponuja mi možnosti, da bi obiskala fitnes ali da bi počela kaj drugega. Za razliko od Ljubljane, kjer obstaja plesno društvo Zebra, ki daje priložnost drugačnim.

Na začetku ne najbolje. V zakulisju, kjer sem še zadnje trenutke pred nastopom vadila, sem padla. Vsi sošolci, ki so me takrat opazovali, so bili šokirani in skeptični, češ kaj bo zdaj, ali sem v redu... Tudi sama sem bila prestrašena, pa ne zato, ker sem padla, pač pa zato, ker sem se bala, da bi se to ponovilo med nastopom.

Glede na to, da sem po koncu nastopa dobila res ogromen, bučen aplavz in nekaj stoječih ovacij, sem bila presrečna in ponosna.

Ja, mama – moja najboljša prijateljica, ki je na skoraj vseh mojih nastopih, in triletna bratca dvojčka, ki še dandanes kažeta na poster v moji sobi (na njem je Mojca med točko na maturantskem plesu, op. p.) in navdušeno kričita: Poglej jo Mojco, ki pleše (smeh).

Pa se mi res. Eden se mi usede na kolena, drugi se postavi na koleščka (pokaže na voziček) in se vrtimo – v ritmu (smeh).

Zagotovo ne morem reči, da sva glede tega izenačena. Že iz vidika cerebralne paralize, saj moji telesni polovici nista enaki. Levo stran imam namreč veliko bolj gibljivo kot desno, kar se pri plesu ne sme poznati. Ravno zato na treningu skupaj s trenerji veliko več pozornosti posvečamo desni polovici telesa, za kar je potrebno ogromno treninga, vaj, truda in motivacije.

Res je. To je kombinacija plesa dveh vozičkov.

Da. Ta oblika plesa je zame veliko bolj čustvena in intenzivna. Se bom pa letos na državnem tekmovanju prvič preizkusila tudi v kombinaciji voziček, voziček.

No, ta je zame nekoliko težja. Dejansko morata biti oba zelo usklajena. Kot da bi gledali kakšno plesno hiphop skupino, kjer je takoj vidno, kdaj se kateri od plesalcev, ki ni usklajen z ostalimi, zmoti. Enako je pri nas: če zapeljem narobe, je takoj vidna napaka.

Je neka posebna terapija, ki me sprosti. Pozabim na vse obveznosti, izpite, probleme in nedokončane stvari, morebitne predsodke, ki sem jih deležna tudi na fakulteti.

Slišala sem določene besede o invalidih, nad katerimi sem bila zgrožena. Predvsem teorija v 20 let starih učbenikih, ki velja še danes. Beseda kripelj in podobno. Mogoče bom nekoč sama napisala knjigo z drugačno teorijo, ki jo vsakodnevno spremljam v praksi in v katero bom vključila nove izraze. Zelo presenetljivo je, da na fakulteti, na katero študentje pridemo zato, da se predsodkov znebimo, jih hočeš nočeš še nekaj pridobimo.

Če me kaj zmoti ali sama vem, da ni tako, kot je predstavljeno, povem. Ampak kot pravim: teorija, ki je zapisana v knjigah, velja in bo sveta za veke vekomaj.

Se. Že iz tega vidika menim, da imam prednost, ker bom kot invalidka, ki je v življenju dala skozi že veliko stvari, lažje pomagala osebam s podobnimi težavami. Vem, kako se oseba v določeni situaciji počuti in kaj takrat najbolj potrebuje. Tako bom vso prakso, v kateri živim, lahko prenesla v pomoč ostalim.