Petošolka Ela v zadnjem času nima volje narediti nalogo, ko pride iz šole, iti ven ali početi kar koli drugega. Najraje bi poležavala na kavču, gledala televizijo ali se igrala z mobilnim telefonom. V nižjih razredih je po materinih besedah blestela, zdaj pa ima slabše ocene. Pogosto pozabi narediti domačo nalogo. V glasbeno šolo ne gre po več tednov skupaj zaradi močnih popoldanskih glavobolov, tudi z ritmično gimnastiko se ne ukvarja več. Doma so zato popoldnevi polni prepirov, saj tudi pri gospodinjskih opravilih ne želi sodelovati. Njena mama je nekaj časa vse to pripisovala stiskam ob odraščanju, vendar se boji, da gre za kaj resnejšega od »običajne lenobe«.
Apatija, ki jo doživlja dekle, ni bolezen, pravi psiholog, sociolog in družinski terapevt dr. Albert Mrgole, temveč le stanje. Nanj vplivamo starši s svojimi odzivi na otrokove potrebe. Po eni strani smo zahtevni, ko gre za šolski uspeh, po drugi strani pa smo otroke preveč razvadili. Nimajo delovnih navad, ki bi jih silile k vsakodnevnim opravilom, njihova edina skrb je učenje. K nedejavnosti prispeva tudi uporaba sodobnih tehnologij. »V tej kombinaciji dejavnikov otroci obsedijo. Prepričani so, da je vse brezveze, da bodo tudi z vsemi končanimi šolami brezposelni. To je logičen zaključek okoliščin, v katerih živijo.«
Pomanjkanje motivacije lahko vodi v depresijo
Pomanjkanje motivacije za šolsko delo vse pogosteje opažajo tudi v šolah. Šolska psihologinja v Osnovni šoli Neznanih talcev Dravograd dr. Vasja Žibret opozarja, da se težave začnejo z značilnimi znaki, kot so ne le občasno, ampak pogosto manjkajoče domače naloge, odsotnosti pri urah, izmikanje, psihosomatske težave, kot so glavoboli, slabosti in bolečine v trebuhu. Običajno se temu pridružijo še predrznosti, odgovarjanje učitelju, ko ta od učenca nekaj zahteva... Po njenem s tem otroci zbujajo pozornost in opozarjajo, da njihove osnovne potrebe niso zadovoljene, pa naj gre za gmotno pomanjkanje ali za pomanjkanje občutka sprejetosti. »Včasih moram otroka, ki me z družino obišče zaradi težav, celo ščititi pred njegovimi starši, ki nizajo eno obtožbo za drugo: da je nesramen, da doma nič ne naredi. Vendar šele ko otrok začuti, da ga starši sprejemajo, da ga imajo radi, da je doma varen, se stvari lahko začnejo izboljševati.« Pomembno je tudi, da znakov pomanjkanja motivacije ne spregledamo, sicer se lahko spremenijo v depresijo ali kakšno drugo duševno bolezen, dodaja.
Revščina družine zapira vase
Z otopelostjo ne le otrok, temveč tudi njihovih staršev se srečuje tudi Anita Ogulin iz Zveze prijateljev mladine Slovenije. Ljudje, ki nimajo sredstev za preživetje, se odmikajo, zapirajo vase, potem ko dlje časa neuspešno iščejo rešitev iz svoje stiske. »Srečujem družine, ki so dobro delovale in so bile družabne, dokler so imele zadovoljiv življenjski standard. V trenutku, ko so se razmere spremenile, so se zaprle vase.« Molčečnost pa starši zaradi bojazni pred stigmo zapovedujejo tudi otrokom. Ti tako prevzamejo vzorec molčečnosti svojih staršev, po drugi strani živijo v pomanjkanju, kar jih oropa za prostočasne dejavnosti, vse to pa vodi v otopelost.
Nasprotno je Miha Kramli, vodja Centra za zdravljenje odvisnosti Nova Gorica, prepričan, da s pojavom otopelosti otrok in odraslih kriza nima veliko skupnega. Brezvoljnost po njegovem povzroča porušen naraven ciklus življenja. Včasih je lahko otrok prek vonja, okusa, barv... zgradil odnos do sebe in do sveta. To so danes zamenjale računalniške igrice, televizija, mobilni telefoni. »Prezgodaj je bombardiran s podatki, slikami. Ob večerih so včasih v družini brali pravljice ali pa so molili. Otrok se je naučil iz realnega življenja preklopiti v svet palčkov, vil, angelov. Že kot otrok je bil sposoben preklopiti v duhovno sfero, kar mu je koristilo tudi kasneje, če je zašel v stisko. Danes je marsikdo tega oropan, zato se zateče v brezvoljnost.«
Več vemo, več lahko »popravimo«
Apatija je sicer ena od spremljevalnih težav, zaradi katerih se otroci po pomoč obrnejo na Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše, pravi direktor centra dr. Zoran Pavlovič. Čeprav je običajno največ otrok pomoč iskalo spomladi proti koncu šolskega leta, so letos vse svetovalne zmogljivosti do konca šolskega leta že zapolnili. »Razlogi za to pa so trivialni,« opozarja. V šolah učenci po veljavnem sistemu usmerjanja učno pomoč lahko dobijo le, če dobijo odločbo Zavoda za šolstvo, da jo potrebujejo. Zanjo pa potrebujejo tudi mnenja strokovnjakov, torej takšnih, ki delajo v centru.
Po Pavlovičevih besedah torej več težav, s katerimi se otroci spopadajo, težko pripisujemo razmeram v družbi ali globalizaciji. »V zadnjih letih so strokovnjaki priča tudi mnogim novim spoznanjem v nevroznanosti. Če smo včasih težave otrok vzeli za nekaj samoumevnega, danes vemo, da se da pomagati. Več ko vemo in znamo, več težav lahko skušamo odpraviti.« Nova spoznanja na tem področju pa po njegovem odkrivajo tudi nove povezave med učnimi, čustvenimi, vedenjskimi in drugimi težavami, za katere dandanes velja, da so pri otrocih bolj kompleksne, kot so bile včasih.
Dodatne dejavnosti otroke krepijo
Otroku, ki ima na enem področju težave, močno pomaga, da se ukvarja s čim, kar ga veseli. »Vsak otrok ima vsaj eno močno področje. Zelo se trudimo, da ga skupaj odkrijemo in mu ga pomagamo razvijati,« pravi Ogulinova. Podobno počnejo tudi v šolah, vendar dr. Žibretova opozarja, da je brezplačnih dejavnosti vse manj. To skrbi tudi Kramlija. »V dejavnosti, kot so ples, glasba, šport, otroci dobijo potrditev, s tem pa se jim samozavest viša. Lakoto po tem, da bi izstopali z drugačnostjo ali celo odklonskostjo, imajo prek dejavnosti že potešeno.«
V plesni šoli Kazina letos v sodelovanju z ZPMS omogočajo obiskovanje plesa 30 socialno ogroženim otrokom. Vodja te plesne šole Silvestra Perčič pa ob tem opozarja, da je pomembno pri izbiri dejavnosti upoštevati želje otrok. »Od otroka, za katerega starši odločajo, kaj je zanj dobro, ne morem pričakovati, da bo dobro sodeloval v plesni skupini.« Če je odločitev otrokova, pa naj bo za neko dejavnost ali za izhod iz težav, bodo njegovi cilji jasnejši in motivacija večja, dodajajo sogovorniki. Starši pa morajo ob tem poskrbeti predvsem za ustrezne odnose v družini in klimo, ki bo otroku dajala občutek varnosti in sprejetosti.
