Nekoč ste dejali, da svet ni v krizi, ampak v depresiji. Je zdravilo za depresijo enostavnejše kot tisto za krizo?
»Kriza je nekaj, kar traja kratek čas, in ne moremo govoriti o krizi, če bolnik resno zboli in potem na koncu še umre. Živimo v kroničnem obdobju, ko smo v času bančne krize v resnici umetno reševali banke in zapravili več kot trinajst trilijonov dolarjev, čeprav v resnici nihče ne ve natančno, koliko smo res zapravili za to reševanje. Na koncu smo državljani vseh držav, kjer smo reševali banke, plačali vse te stroške. BDP v Evropi se je v povprečju znižal za pet odstotkov, vlade imajo za reševanje problemov, na primer brezposelnosti, vedno višje izdatke, davkov pa je vse manj. Predvsem pa 80 odstotkov zakonodaje narekuje evropska komisija in ker je upravljanje ekonomske in monetarne unije na evropski ravni, sami ne morete na tem področju narediti ničesar. Varčevanje, kakršnega so si zamislili odgovorni, ne bo rešilo problemov, še več, saj je popolnoma jasno, da je Evropa na robu deflacije. V neoliberalizmu banke še vedno uživajo privilegije in podporo vlad, vsi ostali pa to plačujemo z varčevanjem. Evropski problem z deficitom je predvsem to, da evropske vlade za vsako ceno rešujejo banke.«
Če ima probleme Evropska unija s svojim evrom, če jih imajo ZDA s svojim dolarjem, kaj je potem rešitev oziroma alternativa?
»Veliko je rešitev za te probleme in najbolj radikalna je ta, da bi dolgove združili, vendar bi bila Nemčija zagotovo proti. Potrebovali bi centralno banko, ki bi denar posojala državam, ne bankam, ki na ta račun samo služijo. Vsi vemo, da ECB posoja bankam denar za manj kot odstotek, te banke ga naprej posojajo državam za ceno dva in pol, tri in več odstotkov. ECB potrebuje nova pravila, komu in kako se posoja, verjetno pa bi bila Nemčija proti in morda še katera država. Torej ni problem evro kot tak, ampak je problem politika, visoka politika. Drugi problem so nasprotja med evropskim severom in jugom, ker so v južnoevropskih državah najbolj zadolženi in imajo podcenjene svoje valute, združevanja vseh kreditov pa ne moremo narediti, ker so dolgovi v evrih. Torej moramo odkriti druge načine, ki seveda ne bodo vključevali varčevanja, ki ne vodi nikamor, ker dokler traja varčevanje, te države dolgov ne bodo mogle vrniti. Kot vem, Američani nimajo problemov s svojim dolarjem, ki je še vedno svetovna valuta. Mislim, da evro ne bo žrtvovan, ne glede na to, da bi nastali veliki problemi, ki bi imeli dobesedno grozljiv vpliv, če bi na primer iz evrskega območja izstopila Grčija. Rešitev je izdaja evropskih obveznic in reprogramiranje dolgov. Vedeti pa tudi moramo, da je veliko dolgov po svoje nelegitimnih, saj so jih mimo volje ljudstva ustvarili na primer grški polkovniki v času vojaške hunte ali pa režim Oliveirja Salazarja na Portugalskem ali generala Franca v Španiji. S temi dolgovi niso nikoli pomagali svojim ljudem in bi jih morali dokončno odpisati. Nazadnje se je to pokazalo v Grčiji, kjer imajo vse več državnih uslužbencev, kjer nočejo obdavčiti cerkvenega premoženja, kjer nočejo obdavčiti ladjedelniških oligarhov, kjer niso znižali obrambnega proračuna in še kaj. So rešitve, ampak sprejeti jih mora politika, vlade torej.«
Trdite, da obstaja tisoč alternativ, kar ste združili v besedi TATA (»There are thousands of alternatives!«).
»Kriza bo trajala, dokler ne bodo banke in finančni trgi pod nadzorom. Pod nujno moramo rešiti vprašanja davčnih oaz, velika podjetja in banke pa morajo plačati svoje obveznosti. Ne smemo spregledati tega, da smo v zadnjih 30 letih zelo znižali davke za najbogatejše. Če bi v Franciji zbrali med 60 in 80 milijoni evrov, kolikor so jih velika podjetja v bistvu ukradla zaradi transfernih cen in davčnih oaz, varčevalni ukrepi sploh ne bi bili potrebni. Žal pa se moramo zavedati, da v času obstoja neoliberalne religije nikoli ne bo tisoč alternativ.«
In vendar vlade, pa naj bodo leve ali desne, ne spreminjajo ničesar, še vedno počno enako kot prej.
»To je največja skrivnost problemov, o katerih govorimo. Varčevanje ni učinkovito in to pravijo tudi v IMF, torej v Mednarodnem denarnem skladu. Vendar je tudi res, da se vlade in pogojno tudi občudovalci, dobesedno bojijo moči velikih korporacij, bank in posameznikov, ki so krivi za mnoge žalostne usode. A to očitno nikogar ne moti, ne glede na to, da so v samo štirih letih, med leti 2006 in 2010, dolgovi v Veliki Britaniji in Grčiji zrasli za 75 odstotkov, na Irskem pa za neverjetnih 276 odstotkov. In kaj se je zgodilo na Irskem? Vlada je enostavno dejala, da bo prevzela odgovornost za dolgove vseh zasebnih bank. Podobno je bilo še drugod, državljani so v varčevalnih programih enostavno plačali namesto bogatih.«
