Črn scenarij
Enega od odgovorov v svoji odmevni knjigi z naslovom Kako zmagati v razredni vojni ponuja francosko-ameriška politologinja Susan George (intervju z njo objavljamo na sosednji strani), ki dopušča zgolj dve možnosti. »Bodisi da evropsko vodstvo, še posebej nemško, skupaj z evropsko komisijo (EK) in Evropsko centralno banko (ECB), ki vodita celoten proces, ne razume ekonomije in zares verjame v lastno ideološko retoriko o 'ekspanzionističnem varčevanju', ki naj bi menda 'pomirilo finančne trge' in vodilo v nove naložbe, ekonomsko okrevanje in v nekem nedoločenem času višjo zaposlenost. Ali pa to vodstvo, ki izrecno sledi diktatu kapitala, povsem natančno razume potrebe gospodarstva in financ in ve, da bo varčevalna politika povzročila ne le človeško trpljenje, temveč tudi vsesplošno gospodarsko škodo – vseeno pa zavestno pristaja na visoko ceno in neposredno uničuje materialni in socialni napredek delovnih ljudi, ustvarjen v dobri polovici stoletja. Če je točna druga hipoteza, če to vodstvo resnično poskuša pomiriti trge z nižanjem stroškov in discipliniranjem delovne sile, tudi za ceno višje brezposelnosti in možnosti nemirov, potem moramo pričakovati, da bo še naprej izvajalo pritisk na mezde ter socialne in pokojninske prispevke, hkrati pa bo podaljševalo delovni čas. Zahtevalo bo privatizacijo vseh javnih storitev ter vsililo davčni sistem, ki bo prizadel 80 odstotkov populacije s spodnjega dela družbene piramide, zgornjih 20 odstotkov pa sprememb ne bo čutilo,« prav nič optimistično ugotavlja avtorica, ki seveda poudarja, da tak pristop nikakor ne bo deloval, če pod »delovanje« razumemo prizadevanje za gospodarski razvoj. To že zdaj povsem nedvoumno kažejo primeri najbolj prizadetih držav, ki se še vedno opotekajo iz krize v krizo, njihov BDP pada, možnosti za rast pa so skrajno pičle. To ni nič nenavadnega, ko javna poraba pada in ko si ljudje lahko privoščijo samo zares najnujnejše potrebščine, zato trgovina izgublja potrošnike, podjetja pa propadajo.
Nemčija ima koristi
Zanimiv in še bolj neposreden odgovor, zakaj Nemčija vztraja pri varčevalni politiki, čeprav ta v zadnjem času začenja kazati zobe celo njenemu izvozu in gospodarstvu, ponuja tudi ekonomist dr. Maks Tajnikar. »Nemčija ima od take politike vsaj na kratki rok precej koristi, zlasti na račun držav, ki so se zaradi stroge varčevalne politike znašle v še večjih težavah. V teh državah so se zaradi povečanega tveganja zvišale obrestne mere za posojila, kar je nemškim bankam prineslo več denarja. Če vemo, da je zgolj denarni tok naših podjetij v tujino v zadnjih letih presegel deset milijard evrov, to ni zanemarljivo. Poleg tega so se zaradi težav z refinanciranjem mnoga podjetja znašla v težavah in jih je zato možno kupiti precej ceneje. Privatizacija je v zadnjih letih evropska parola, finančni sistem pa je poln denarja in potrebuje le čim nižjo ceno za množične nakupe podjetij, ki so jih države prisiljene hitro prodajati. In to se ne dogaja le pri nas, ampak po vsej južni in vzhodni Evropi,« opozarja Tajnikar.
Vojni dobiček v miru
Podobno ugotavlja ekonomist dr. Jože Mencinger, ki vseeno noče verjeti v teorije zarote, ampak zgolj v kratkovidnost in omejenost tovrstne politike. »Če bi verjel v zarote, bi rekel, da Nemci zdaj na ta način osvajajo tisto, česar z vojno niso mogli. A to je kratkovidno. Če okoli sebe ustvarjaš reveže, boš na dolgi rok tudi sam revež, ker ne moreš ničesar prodati in izvoziti. Nemčijo zaenkrat rešuje, da imajo Kitajsko, s katero se sami dogovarjajo v svojem imenu, mimo EU, na katero se zaradi tega požvižgajo. To je pač značilno za združbo, kakršna je EU, saj članice do nje čutijo pripadnost le, kadar so v težavah ali kaj rabijo od nje, sicer pa vsak misli le nase,« meni Mencinger, ki ga zato moti, da tudi Slovenija ne misli bolj na svoje interese, namesto da se ves čas trudi le ugajati Bruslju in Berlinu. »Naša politika je žal še vedno zgolj nadaljevanje poslušnosti do EU. Nekaj upanja zbuja le, da tudi EU sčasoma spoznava dosedanje zmote, saj je novi predsednik EK Juncker izjavil, da z varčevanjem ne bomo samodejno dosegli rasti, ampak so za to potrebne investicije. Pozitivno je, da tudi naš finančni minister Mramor pravi, da bomo tisto, kar bomo privarčevali, dali v investicije. A še vedno vse preveč pristajamo na pritiske EU. Ne vem, zakaj jih niti ne poskušamo zavrniti.« Nekatere države, denimo Francija in Italija, se zahtevam po strogem varčevanju in (pre)hitremu zmanjševanju proračunskega primanjkljaja, ki ima za posledico predvsem množična odpuščanja in krčenje pridobljenih pravic, vse bolj upirajo. Slovenija je zaradi svoje majhnosti žal kot nalašč za treniranje strogosti bruseljskih birokratov, a bi nam pridružitev pametnim pobudam večjih držav, ki se postavljajo po robu prestrogi varčevalni politiki, verjetno škodila precej manj kot dosedanje tiho in zagnano sledenje napačnim receptom iz Bruslja.
O možnih razlogih za na videz nesmiselno trmoglavljenje z varčevalno politiko, na katere škodljivost sam že dolgo opozarja, razmišlja tudi ekonomist in nobelovec Paul Krugman. Del odgovora po njegovem tiči v nekakšnem moralizmu, ki je ukoreninjen zlasti v Nemčiji. Gre za željo, da bi na ekonomijo gledali kot na moralno pripoved o ekscesu in njegovi posledici: živeli naj bi prek svojih zmožnosti in zdaj moramo plačati neizogibno ceno. A to po Krugmanovem mnenju sploh ne drži, saj množične nezaposlenosti nimamo zato, ker bi v preteklosti preveč zapravljali, ampak zato, ker zdaj trošimo premalo. Žal privrženci zgodbe o grehu in kazni ostajajo gluhi tako za ekonomske argumente kot tudi za očitno dejstvo, da tisti, ki zdaj trpijo, nikakor niso tisti, ki so v boljših časih največ zapravljali.
V interesu bogatih
Drugi razlog za vztrajanje stiskaške politike pa po Krugmanovem mnenju ne tiči zgolj v psihologiji, ampak v povsem oprijemljivih lastnih interesih zgornjega razreda. »Dajanje prednosti varčevanju namesto fiskalnim in monetarnim spodbudam gospodarstvu lahko morda razložimo tudi kot dajanje prednosti upnikom pred delavci. Inflacija in nizke obrestne mere so slabe za upnike, četudi spodbujajo odpiranje novih delovnih mest. Zniževanje državnega primanjkljaja pa ob množični brezposelnosti resda lahko zaostri krizo, vendar okrepi zaupanje lastnikov obveznic, da bodo v celoti poplačani. Nočem reči, da nekdo, kot je predsednik ECB, zavestno in cinično služi interesom določenega sloja na račun splošne blaginje, a gotovo temu sloju ni škodilo, da se njegov občutek za gospodarsko moralo tako lepo prilega željam upnikov. Izpostaviti je treba, da gospodarska politika po izbruhu finančne krize za bogate niti ni bila tako slaba, čeprav bi jo po večini meril lahko označili kot čisto katastrofo. Dobički so se izrazito okrepili, čeprav zgodovinsko visoka dolgoročna brezposelnost še vedno vztraja. Borzni indeksi na obeh straneh Atlantskega oceana so se vrnili na visoko raven pred krizo, čeprav povprečni prihodki upadajo. Morda bi pretiraval, če bi rekel, da je najbogatejšemu odstotku ljudi ta dolga kriza celo koristila, vsekakor pa je ne občutijo preveč, kar je gotovo povezano tudi s pripravljenostjo pristojnih vztrajati pri varčnosti,« je prepričan Krugman.
Pametni se uči iz napak drugih, norec iz lastnih, pravi star nemški pregovor. In drugi nemški pregovor na isto temo opozarja, da nas zgodovina uči, da se ljudje niso ničesar naučili. Pravzaprav je svojevrstna ironija, da Evropo dandanes v novo ponavljanje napak in ignoriranje zgodovinskih lekcij sili prav preveč kratkovidna politična elita naroda, ki mu pripisujejo avtorstvo obeh modrih misli. Nič manj pa nas seveda ne more skrbeti, če pri tem niti ne gre za kratkovidnost, ampak komu res celo ustreza, da kriza in vsesplošno zategovanje pasu ustrahovanih ljudi še kar trajata. Vse dokler ne odpravita glavnih pridobitev povojnega evropskega modela države blaginje in nekatere evropske države z njenimi državljani vred spremenita v novodobne kolonije.
