Vprašalnik res zastavlja nekatera vprašanja, ki so za konservativno doktrino šokantna, na primer, ali ločeni in znova civilno poročeni lahko v posebnih primerih pristopajo k zakramentu sprave in evharistije in se tako v polnosti udeležujejo življenja Cerkve; kakšna naj bo pastorala istospolnih parov in sploh odnos do tega problema in podobna vprašanja.
No, že vprašalnik je bil izrazito pastoralno naravnan in takšen je tudi potek sinode. Zato ni pričakovati kakšnih korenitejših sprememb pri pastoralni praksi in nikakor ne pri samem cerkvenem nauku o družini, čeprav je papež ob otvoritvenem govoru poudaril, da se pastirji Cerkve ne smejo postavljati kot ovira med verniki in Božjim usmiljenjem, ker Bog ljubi vse, še posebej ljudi v stiski. Ta papežev poudarek in poziv k odprtemu dialogu sta spodbudila živahno in mestoma za cerkveno hierarhijo nekonvencionalno razpravo o ključnih problemih družine, spolnosti, o vzgoji za trden zakon pa tudi o doslej zamolčevanih problemih o pastorali ločenih in znova civilno poročenih vernikov, celo o problemu monogamije pa o pastorali istospolnih skupnostih. Papež je želel resničen dialog tudi o teh še včerajšnjih »tabujih« in doživel pozitiven odziv.
Spoštljivost namesto moraliziranja
Hkrati pa je izzval tudi negodovanje. Ob vmesnem poročilu o delu sinode, ki ga je v ponedeljek podal glavni relator, kardinal Peter Erdö, je velik del sinodalnih očetov izrazil odpor do odprte razprave in stališč, ki iščejo v novo smer pastoralnih praks za skupine na »robu«. Posebno poljski škofje so protestirali, da se sinoda oddaljuje od nauka o družini, ki ga je oznanjal papež Wojtila. Tako se je prvič na takem forumu razkril temeljni razkorak med smerjo, ki jo utira reformatorski papež Frančišek, in njegovimi podporniki – prepad med zagovorniki evangeljskega oznanila in čuvarji nauka, prepad med Jezusovo besedo in gospodarji »resnice«. Sinoda o družini je prav zaradi kočljivosti problematike izzvala prvo resno doktrinarno konfrontacijo med reformisti in konservativci. Ta spor bo seveda navidez zglajen, da ne bi vznemiril vernega ljudstva. Taka je pač ustaljena praksa vatikanske notranje politike. Toda ne more ostati brez posledic. Če je bilo ob nastopnih dejanjih papeža Frančiška negodovanje kurijskih samodržcev zavito v dobrodušne pikrosti, so poslej njegove neljube jim izjave za javnost prikazovali kot napačno razumevanje medijev, odprta »doktrinarna konfrontacija« pa bo gotovo izzvala diferenciacijo med vodilnim klerom, s tem pa tudi prikriti boj za Frančiškovega naslednika.
Sinoda o pastorali družine resda postavlja v ospredje skrb za tradicionalno družino, a odpira tudi novo smer pastorale. Predzakonska vzgoja in formiranje duhovnikov za ustrezno duhovno oskrbo družin sta med najbolj poudarjenimi nalogami. Vzgoja za zakon naj vodi k osebnostnemu zorenju za zvestobo in nesebično sobivanje. To pa so vrednote, ki jih mora pastoralni delavec, duhovnik, najprej pričevati s svojim življenjem, če naj bo njegova beseda verodostojna. Škofje se zavedajo, da si ni mogoče zatiskati oči ob velikih civilizacijskih spremembah na področju partnerstva. Klasična družina je v krizi in uveljavljajo se njeni surogati. Prav tej populaciji mora Cerkev nameniti posebno pastoralno skrb.
Najprej mora spremeniti moralistično stališče obsojanja in zavračanja in uveljaviti spoštljiv odnos tudi do ljudi na robu. V duhu Božjega usmiljenja mora posebno pastoralno skrb namenjati prav ranjenim družinam, ki razpadajo. Pri tem pa mora uveljavljati spoznanje, da zakon ni v prvi vrsti pravna pogodba, pač pa zakrament medsebojne ljubezni. Razpravljalci so zahtevali, da se procesi za ugotavljanje ničnosti zakonske zveze poenostavijo in skrajša administrativni postopek in da se vanje vključi čim več kompetentnih laikov.
Ob razumljivem vztrajanju pri temeljnem nauku Cerkve o nerazvezljivosti zakonske zveze pa se tu postavlja za laično javnost ključno vprašanje: ali je mogoče pri cerkveni razporoki danes še vztrajati pri načelu ničnosti zakona, ki je posledica nekonzumiranja zakonske pravice, razumljene kot spolna zveza? Mar ni to načelo vzeto iz predstavnega sveta ruralne in še starejše plemenske družbe, v kateri je nastajal pravni kodeks Mojzesove postave? Mar ni nujno pri presojanju, ali je neki zakon še vzdržen, upoštevati za današnje razumevanje medčloveških odnosov ključnejših vidikov psihološke, idejne, psihofizične in podobne kompatibilnosti partnerjev? Ta vprašanja bo tudi katoliška moralka morala prej ali slej upoštevati. Sodobno razumevanje človeka in velik napredek pravne kulture, vsaj v demokratičnih družbah, v odnosu do družine in partnerskih zvez, tudi istospolnih, zahteva tudi od Katoliške cerkve prilagoditve. Tudi na te probleme bo morala naslednja sinoda o družini dati stvarne odgovore.
Nobene vojne v imenu krščanskih vrednot
Še na en moment velja opozoriti. Peti dan sinode so predstavili pismo družinam, ki trpijo zaradi političnih konfliktov in vojne. Pismo solidarnosti in tolažbe je namenjeno predvsem preganjanim kristjanom na Bližnjem in Srednjem vzhodu. Toda poudarek, da nihče ne sme uporabljati imena Boga za opravičevanje svojega nasilja nad sočlovekom in da je ubijanje v imenu Boga najhujša oblika bogoskrunstva, bo moral določati tudi prihodnje ravnanje kristjanov. Nobena »križarska vojna« ni več opravičljiva v imenu krščanskih vrednot. Če bi to načelo, ki je prastaro evangeljsko stališče, upoštevala medvojna »kranjska« katoliška teologija (ideologija), duhovščina ne bi podžigala in se usodno zapletla v bratomorno morijo, ki obremenjuje našo narodno usodo še danes; prav tako ne bi del današnjega slovenskega klera še kar naprej razpihoval ideološkega sovraštva, ki je nadaljevanje medvojnega boja, pač s »civilnimi« sredstvi, a se ob nesrečnih okoliščinah lahko kaj hitro sprevrže tudi v fizično nasilje.
»Nova«, papeža Frančiška, smer evangelizacije je jasna: Cerkev naj služi človeku, naj mu stoji ob strani tudi v njegovih življenjskih stiskah in zdrsih. Jezik njenega oznanjevanja naj bo jezik človekoljubja in ne moralističnega obsojanja. Cerkev naj ne gradi svojega kraljestva močnih institucij in trdnih katoliških dežel, ker je to utvara, pač pa naj postane pribežališče za vse ljudi, tudi neverujoče, ker so ti morda še bliže Bogu kakor deklarirani verniki. In naj ponudi roko prav sodobni družini, ki jo je morda najgloblje prizadel globalni razkroj dosedanjih civilizacijskih vrednot, da bo spet postala temeljna celica nove civilizacije. Tako bo tudi škofovska sinoda potrdila napotilo, ki ga je pred njenim začetkom objavil na svoji konferenci Svet evropskih škofovskih konferenc: Družina ni problem, ampak rešitev za Evropo oziroma rešitev za današnji svet in jutrišnjo globalno civilizacijo.
Peter Kovačič Peršin je teolog, krščanski socialist, publicist in dolgoletni urednik revije 2000.
