Režirati filme je moj poklic, vse ostalo so sadovi opravljenega dela. Bomo videli, kakšni izzivi me še čakajo. Razvoj filmskega projekta je nepredvidljiv, povezan z mnogimi logističnimi vprašanji in ni odvisen le od mene, zato kaj bolj oprijemljivega ne morem povedati.
Kako drugačen je ta film od denimo Petelinjega zajtrka in Šanghaja? Prvi ostaja eden od najbolj gledanih slovenskih filmov. Zakaj zadnja dva za slovenske gledalce komercialno nista bila tako zanimiva kot Petelinji zajtrk?Film Gozdovi so še vedno zeleni je zelo drugačen od Petelinjega zajtrka in Šanghaja, ki sta lahkotna, komična in slikovita zaradi različnih filmskih prizorišč. Gozdovi so še vedno zeleni se razlikuje tudi po tem, da gre za ponudbo avstrijskega producenta in skupaj s slovenskim producentom smo ponudbo sprejeli in posneli zgodbo. Film je bil izziv, kako se spoprijeti z intimno pripovedjo, v kateri večinoma nastopata le dva vojaka v turobnem okolju soške fronte.
Koliko vam kot filmskemu ustvarjalcu pomeni gledanost oz. kako dojemate filmsko umetnost - skozi oči kritikov, vaše lastne kriterije ali skozi oči (povprečnega) gledalca?Petelinji zajtrk in Šanghaj si je v slovenskih kinematografih skupaj ogledalo več kot 230 tisoč gledalcev. Ko imaš za seboj takšni uspešnici in tolikšno število gledalcev, začutiš notranje zadoščenje. Zato te pričnejo zanimati še drugi izzivi, ne le osvajanje gledalcev. S tem stališčem sem se lotil novega, intimnejšega projekta Gozdovi so še vedno zeleni. Se bom pa v prihodnosti še vrnil k zgodbam za številčnejše občinstvo.
Kateri je za vas najboljši slovenski film vseh časov?Zelo so mi blizu filmi Dolina miru, Vdovstvo Karoline Žašler, Rdeči boogie, Sladke sanje. Dobrih slovenskih filmov je veliko in lahko bi še našteval.
Slovenski film 20. stoletja je bil zelo »gledališki«. Dramatičen. Poetičen. Depresiven, če hočete. Kakšen je slovenski film 21. stoletja? In kakšen je slovenski film prihodnosti, kam ga nese?Slovenski film 20.stoletja ni »gledališki« niti depresiven. V tem obdobju so nastali Na svoji zemlji, ki je bil v uradnem programu Cannesa, uspešnice Vesna, Ne joči Peter, Ne čakaj na maj, Babica gre na jug, Moj ata, socialistični kulak, Cvetje v jeseni, Poletje v školjki, To so gadi, serija filmov o Kekcu, legendarni Splav meduze, beneški nagrajenec Kruh in mleko. Prepričanje o depresivnem slovenskem filmu je rezultat nepoznavanja zgodovine slovenskega filma in posledica posploševanja. V 20.stoletju so nastali slovenski filmi, ki so ponarodeli in nisem naštel vseh, ki so bili uspešni. Zahvaljujoč novim tehnologijam bo slovenskega filma v prihodnosti veliko, saj zaradi cenejše snemalne tehnike ni več dostopen le tistim, ki jih podpre filmski sklad.
Tokrat ste posneli dramo z mednarodno igralsko zasedbo (Michael Kristof, Clemens Aap Lindenberg, Kristian Hodko, Simon Šerbinek). Kako ste izbirali igralce, na kaj ste bili posebej pozorni?Ko posnameš film, z njim potuješ in srečuješ filmske ustvarjalce iz drugih držav. Tako sem spoznal Kristiana v Kanadi, Clemensa pa na Dunaju. Michaela in Simona sem poznal še iz časov študija na AGRFT. Kot režiser nikoli ne odložim dela. Kjerkoli sem, sem pozoren na različne možnosti sodelovanja. Zgodba o usodi avstro-ogrskih vojakov na soški fronti je bila omenjenim pisana na kožo. Večkrat pripomnim, da je v resnici scenarij tisti, ki izbere igralce, jaz le sledim smeri, ki jo od mene zahteva filmska zgodba.
Film prikazuje zgodbo o usodi dveh vojakov med prvo svetovno vojno, katere 100. obletnico smo praznovali prav letos. Lahko bi rekli, da gre za zopet aktualno tematiko. Prizori v filmu so posneti na resničnih prizoriščih prve svetovne vojne - na Mangartu v Julijskih Alpah, ob trdnjavi Kluže, v Iškem Vintgarju, na gradu Strmol. Ali zdaj na 1. svetovno vojno gledate drugače?Med pripravami na snemanje filma sem se srečal z zgodovinarji in člani društev, ki ohranjajo spomin na čas soške fronte. Skupaj smo preživeli veliko dni in prva svetovna vojna se mi je razkrila v še bolj grozljivi in absurdni podobi kot sem jo imel v spominu iz šolskega obdobja. Tragična razsežnost fronte in trpljenje v tej vojni sta nepopisna.
Prva svetovna vojna pri Slovencih ne vzbuja tolikšne delitve in čustev, kot jih 2. svetovna vojna. Bi si upali posneti film o 2. svetovni vojni?Ne le, da bi upal, tudi pripravljam ga. Skupaj s produkcijsko hišo Perfo in scenaristom Iztokom Lovričem. Je pa pot do realizacije še dolga. Film se dotika obdobja, ko se je ta ideološka razdeljenost v našem narodu začela. Prva svetovna vojna je drugačna od druge tudi zato, ker smo takrat živeli v Avstro-Ogrski monarhiji, kjer nacionalna politična opredeljenost niti ni mogla biti tako izrazita. Razlika je tudi ta, da je 2. svetovna vojna preprosto zahtevala ideološko opredelitev, kar je narode razklalo na dvoje. Posledice tega čuti vsa Evropa, ne le Slovenija.
Kaj je v filmu glavno sporočilo, ki želite, da ga gledalec dojame?Gozdovi so še vedno zeleni je protivojni film. Temelji na izpovedih, ki so jih v pismih opisovali vojaki soške fronte. Vsa pisma imajo isto stično točko. To je občutek nemoči in želje, da bi se iz te nočne more zbudili. To je bila pozicijska vojna, kjer so bili vojaki vkopani na statičnih frontnih položajih in dnevi so minevali v nepopisnem strahu. Naš film se osredotoči na gorsko postojanko, na zgodbo o prijateljstvu. Za gledalca ta film ne bo lahka izkušnja, a takšna niti ne more biti. Če boste po ogledu filma vsaj malo začutili absurdnost vojne, bo naš namen dosežen.
