Pričakovani »mokumentarizem« tandema Mihe Nemca in Nejca Valentija, režiserja in dramaturga, nadaljuje arhivsko brskanje po zanimivih in aktualno še vedno perečih temah – ter se spočetka zdi obetaven. Mimo svoje resnobne snovi uprizoritev sprevrne horizont pričakovanja, v prvi vrsti hoče biti kar se da zabavna, ponovno si rešitve sposoja iz miljeja ljudske igre, zajadra celo v opereto (in morda celo učinkuje kot kombinacija Liferantov in Rokovnjačev). Toda resnici na ljubo je predstava kot celota izpeljana šibko in z bornim gledališkim izkupičkom, četudi pod pretvezo intelektualne zabave, ki se hoče zasilno reševati predvsem z verbalno komiko (glej ga zlomka, še en arhaizem!) in nezveznimi izmisleki, ki obvisijo v praznem, komiki pa se vse preredko uspe »prigrebsti« do celostne situacije. Da mora Maja Sever kot Zofija Borštnik Zvonarjeva v podobi nekakšnega misterioznega duhamornega privida, ki se Borštniku neposredno prikazuje kar iz Zagreba, gledalcem »objasnjevati« ozadje, situacijo in osnovne relacije, ne da bi se zadevo tudi dramatično zagrabilo, in če pri vsem brezglavem vreščanju in tekanju sem ter tja enega najbolj dinamičnih prizorov uprizoritve sestavljajo izvlečki iz kritik, ki uprizarjajo dokončni debakel Borštnika in slovenskega gledališča, to najbrž pove vse.
V ospredju predstave je tako smešenje lokalnih oziroma individualnih interesov plejade literatov in gledaliških intendantov. Skratka, popolna demistifikacija udeleženih osebic. Še zlasti si predstava v igralsko zverzirani in nepopustljivi podobi Alojza Sveteta privošči Borštnikovega konkurenta, metalca polen pod noge Frana Govekarja, takozvanega »faktotuma«, večno nezadovoljenega intendanta, ki neomajno vztrajen v svoji večni sveti jezi siplje zavistni gnev vsevprek – in pri tem ne prizanaša niti slovenskemu narodu (spomnimo se na njegove razprtije s Cankarjem). Eklatanten primer karikaturnih pritiklin je prav tako »pisarniška moč« gospa Češarkova, ki prek Veronike Drolc s svojim hudo spodobnostnim očesom motri »pohujšljivo« gledališko srenjo (zlasti Borštnika, tega erotomana in alkoholika). Nesrečni Borštnik (Gregor Baković), ki je padel v to »zagamano« zadevo, pa se nemočno bori s temi karikaturami, sploh s tipi iz gledališke komisije, ki so videti, kot bi stopili naravnost iz zaprašenih in poslikanih kartonastih kulis (izstopajo domiselne vizualije s historičnimi poudarki prav namerno zaprašene scene Petre Veber in zapeti kostumi Bjanke Adžić Ursulov). Skratka, v uprizoritvi, ki za svoj »fascinozum« jemlje kopanje po kuloarjih in zakulisju, so osebice preokupirane s svojimi malenkostnimi problemi (Rok Vihar kot Etbin Kristan, Zvone Hribar kot župan Ivan Tavčar in Boris Mihalj kot Ivan Štefe), brez neke širše slike oziroma vizije, čemur so odrski dosežki bolj žalostna mimobežna spremljava – tako ali drugače.
V napaberkovanem naboru tem se ponuja sicer še vznik novega eksotičnega medija, kina, ki z velikimi zvezdami – na primer iz Hotela Modra opica – res ogroža obstoj in popularnost gledališča, vendar nihče prav zares ne zameri nastopa očarljive Care Negri (mlade Mirande Trnjanin) s plesom tančice (koreografija Leje Jurišić je sicer prav koketna in neprozorno komična). No, ob predstavi si lahko ogledate še razstavo o življenju in delu Ignacija Borštnika (pripravil jo je Slovenski gledališki inštitut), ki sta jo zasnovala nekdanji direktor Slovenskega gledališkega muzeja Ivo Svetina in teatrologinja Mojca Kreft.
