Jerneja Vidmar in Walter Chingwaru

Jerneja Vidmar: Živeli smo v Cape Townu, ki je metropola s 3,7 milijona ljudi in je poleg Johannesburga in Pretorie najbogatejše mesto v Južnoafriški republiki in tudi najbolj belsko. Tam sva kot raziskovalca na Univerzi Stellenbosch delala eno leto. Ker smo rasno mešana družina, smo lahko zaznali več stvari, kot če bi bili tipična belska družina v belski skupnosti, pri čemer je mešanih družin tam zelo malo. V Cape Townu sva najbolj zaznala neenakost med različnimi rasnimi oziroma družbenimi skupinami, ki je izvor stalnega trenja. Na eni strani je zelo bogato belsko prebivalstvo z blaznimi avtomobili in krasnimi hišami v neverjetno prestižnih četrtih. Na drugi strani so deli mesta, kjer živi revno temnopolto prebivalstvo. In čeprav smo živeli v zelo varnem večinsko belskem predmestju, so nas vendarle v nedeljo po maši čakali zunaj brezdomski otroci, da so dobili kaj za jesti. Ali pa so prišli revni temnopolti prebivalci pred naše varovano naselje brskat po zabojnikih s smetmi ter pobrali in pojedli, kar je bilo uporabnega. To te zelo zaboli in začneš razmišljati, kaj bi sam lahko naredil, kako bi pomagal. In sva, predvsem izhajajoč iz najine izobrazbe, ustanovila zavod, ki je prednostno namenjen izobraževalni in raziskovalni razsežnosti javnega zdravja, ima pa tudi humanitarno razsežnost.

Jerneja Vidmar: Imeli smo zasebno zdravstveno zavarovanje, namenjeno gostujočim študentom in raziskovalcem, v katero pa je bilo vključenih mnogo manj storitev kot v Sloveniji. Pri nosečnicah denimo sploh ne opravijo številnih testov oziroma je veliko preiskav, ki so v Sloveniji v sklopu obveznega zdravstvenega zavarovanja, samoplačniških. Ker ženske v Južnoafriški republiki nimajo denarja, jih večinoma sploh ne naredijo. Če nimaš zavarovanja, si še toliko na slabšem. Šli smo tudi v zasebno bolnišnico in videli položaj tam. Bila je kot hotel.

Walter Chingwaru: Glavni razlog je, da denar, ki pride iz tujine ali domačih virov za rešitev nekega problema, najde pot v zasebne žepe. Veliko je korupcije in ni prave predanosti oblasti izboljšanju življenja ljudi. Druga stvar je, da je izzivov res veliko. Večina držav je bila dolgo kolonizirana. Ko so postale samostojne, je prišla ne le korupcija, ampak so bile nove oblasti nenadoma soočene s preveč problemi, ki jih je bilo treba vse rešiti. Zdravstveni sistem je samo eden takšnih. Ko je Zimbabve postal neodvisen, je imel denimo le peščico bolnišnic, klinik, šol, cest, mostov. Univerza je bila samo ena, pa ima država dvanajst milijonov ljudi. To je obremenitev za proračune, tudi če so države relativno bogate, kot je Zimbabve z minerali in drugimi naravnimi bogastvi. Ponekod zdravstvenemu sistemu niti ne dajo prioritete. To zdaj vidimo v Zahodni Afriki. Če zdravstveni sistem ne deluje, se ljudje v Afriki še bolj zatečejo k tradicionalnim načinom zdravljenja.

Walter Chingwaru: Družina v Afriki pomeni vsaj dvajset ljudi na enem mestu, tako ali drugače povezanih – starši, stari starši, bratje sestre, otroci... Ko zboli eden, skušajo vsi pomagati. Ko nekdo umre, je v Zahodni Afriki tradicija, da mrtvega poljubijo. Ne moreš kar reči, da boš to preskočil preprosto zaradi bolezni, če ne veš, da je nevarna. Vse organizacije, ki gredo pomagat v Zahodno Afriko, se odzivajo na problem, gredo v bolnišnice in zdravijo. A medtem gre bolezen v skupnosti svojo pot, širi se. Manjka prava organizacija, da bi ljudi izobrazili. Oblasti postavljajo napise, veleplakate, a kako bodo to prebrali ljudje, ki niso izobraženi? Zato morajo vlade in mednarodne organizacije prispevati k temu, da se populacija zave, kako ukrepati in kakšno zdravljenje je na voljo, če zbolijo oni ali član družine. Zato potrebujemo prispevek vsega sveta. Vlad prizadetih držav ne smemo pustiti samih. Ne bodo zmogle. Če ne bo aktivnega sodelovanja mednarodne skupnosti, bomo posledice čutili tudi v Evropi, ekonomsko in epidemiološko.

Jerneja Vidmar: Epidemija ni samo ozko medicinski problem, ampak je večplasten in zajema širšo družbo. Samo ob razumevanju družbe in njenih navad lahko dosežeš spremembo, in to prek lokalnih ljudi. Dobe zanesenjakov, prostovoljcev iz zahodnega sveta, ki rešujejo tretji svet, je konec. Treba je vedeti, kako neka družba deluje in kako se problema lotiti. Delo epidemiologov, sociologov, medicinskih antropologov je ključno za doseganje rezultatov v takšnih razmerah.

Jerneja Vidmar: Dejavnosti zavoda razvijamo v dveh glavnih smereh, prednostna je raziskovalna in izobraževalna razsežnost, humanitarna pa je dodatna. Zavod ni bil ustanovljen zaradi epidemije ebole, načrtujemo delovanje na področju javnega zdravja tako lokalno kot globalno, v povezovanju z drugimi raziskovalnimi partnerji. Ker pa se je epidemija ebole razplamtela ravno v času, ko sva ustanavljala zavod, sva se odločila, da odgovorimo na ta javnozdravstveni problem. Humanitarni del projekta zajema zbiranje sredstev za nakup osebnih zaščitnih sredstev za zdravstvene delavce. Želimo zagotoviti osebna zaščitna sredstva za sto zdravstvenih delavcev za en mesec in pitno vodo ter dezinfekcijska sredstva za roke za 100.000 prebivalcev za en mesec. V Liberiji smo se povezali z lokalno organizacijo Public Health Initiative Liberia. Ima dobre reference in je zanesljiv partner z izkušnjami, saj so sodelovali v okviru pomoči na Haitiju po potresu leta 2010 in povezujejo zdravnike in medicinske sestre, ki delujejo na področju javnega zdravja. Stik pa smo navezali tudi s katoliško škofovsko konferenco v Sierri Leone, ki pokriva vso Zahodno Afriko. Tako vemo, da bo material, ki ga bomo poslali, res prišel do ljudi, ki ga potrebujejo.

Jerneja Vidmar: Walter je rekel: če bi vsak Slovenec lahko pogrešil samo en evro... Vemo, da je tu kriza, da so ljudje tudi tukaj v stiski. A kolikor koli se bo zbralo, nekaj bo. Zdi se nama, da je pomembno, da ne zapadeš v razmišljanje: saj nič ne moremo narediti, saj smo premajhni. Vedno lahko nekaj naredimo.

Walter Chingwaru: Sam sebi pravim: če lahko rešimo življenje enega samega človeka, je to velika prelomnica. Če jih lahko rešimo več, pa še bolje. In to s pomočjo drugih, v sodelovanju. V Afriki pravimo: ogenj nikoli ne more žareti z enim samim kosom lesa. Potrebuješ vsaj tri. Če jih je več, je ogenj še svetlejši. Zato vabimo ljudi k sodelovanju.

Walter Chingwaru: Ko sem končal magisterij na Univerzi v Bocvani, sem iskal možnosti za doktorski študij v tujini. Na spletni strani Univerze v Mariboru sem našel razpis za raziskovalca iz Afrike, za projekt, ki ga je Evropska unija financirala v okviru sodelovanja z Afriko. Pet let sem bil na Univerzi v Mariboru zaposlen kot samostojni raziskovalec. Hkrati sem naredil še doktorat, kar je bil moj glavni cilj.