Prav, pa naj bo Cerar novi nadškof, če nam že Rim noče dati novega. Vsako nedeljo naj se pojavi pod Prešernom in nam pove kaj novega o etiki in morali. Lahko postavi tudi Cerkev Svete Morale in SMC preimenuje v CSM; v njej se bo trlo šolnikov, znanstvenikov, akademikov, borcev za človekove pravice, politikov, novinarjev, sodnikov… Vseh tistih torej, ki s(m)o po svojem poklicnem poslanstvu praviloma vneti za pravico, transparentnost javnih sredstev, kriterije kakovosti, skupno dobro in kar je še tovrstnih vrednotnih aktualij. Ne gre dvomiti: v kakšnem letu bo Slovenija moralni raj. Korupcija, lobiji, klientelistične povezave – vse to bo izginilo ali odmrlo. Cerarjevi sledilci, častilci Svete Morale, bodo z velikim veseljem izkoreninili vsak nemoralni plevel – če le ne bodo ogroženi njihovi vrtički, povezave, interesi…
Tisto, česar Cerar kot da ne razume, je, da etika ne pomeni nič tistemu, ki je nima. Zgodovina človeštva kaže, da je praviloma nimajo niti tisti, ki se nanjo sklicujejo. Družbe so razmeroma etične, če tisti, ki imajo moč, podsisteme oblikujejo in vodijo tako, da je – preprosto povedano – nemorala v čim večji meri prepoznana in sankcionirana. Če to prevedemo v politično-upravni jezik: premierju bo uspelo kaj storiti za etično prenovo družbe, če bodo njegovi ministri dobro opravili svoj posel in načela vgradili v strukture sistema. Zgolj zaklinjanje na moralo in načela ni vredno pol kozarca tople vode. Poglejmo si to na primeru znanosti.
Da mora biti znanost odprta, navzven in navznoter, je že dolgo aksiom; brez odprtosti, ki vključuje široko dostopnost raziskovalnih rezultatov, ni razvoja. Nič čudnega, da se je za odprto znanost in kakovost kot ključni kriterij zavzela tudi kandidatka za ministrico za izobraževanje, znanost in šport Stanka Setnikar Cankar. Vprašanje je, kaj bo za več odprtosti naredila. Slovenski znanstveni vrtički so namreč obdani z visokimi plotovi, ki niso v interesu znanosti, so pa v interesu zaposlenih.
Na slovenskih univerzah se je nobelovcu še vedno težko zaposliti. Malo verjetno je namreč, da bo ustrezal razpisnim pogojem za prosto delovno mesto. Ko je v igri (davkoplačevalski) denar, se univerzam zdi primerno, da senatorji o tem razpravljajo za zaprtimi vrati, tako so včeraj storili na primorski univerzi. Javne raziskovalne institucije rezultate svojih raziskav marsikdaj ljubosumno čuvajo, kajti morda jih bo uporabil in nadgradil kakšen zunanji raziskovalec, prav tako na državnih seskih, in potem ne bodo zmagale na razpisu za kakšen nov projekt. Tovrsten primer je na blogu lepo opisal jezikoslovec dr. Simon Krek, znan iz zgodbe o slovaropisni »vojni« med neprofitnim zasebnim zavodom Trojina in Inštitutom za slovenski jezik Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU.
Da bi ugotovil, koliko pravzaprav stane izdelava novega slovenskega slovarja, se je želel dokopati do finančnih in poslovnih poročil ZRC SAZU, ki na leto od države dobi okoli 14 milijonov evrov. Zato se je obrnil na pristojno ministrstvo, ki pa je pritrdilo argumentom ZRC SAZU in mu odreklo popoln dostop do informacije javnega značaja; tajne podatke bi mu potemnili. ZRC SAZU je namreč vztrajal, da zahtevane informacije pomenijo poslovno skrivnost, ker da so v njih podatki, katerih razkritje bi škodilo njihovemu konkurenčnemu položaju: Krek naj bi z njihovo pomočjo lažje konkuriral na javnih razpisih.
Ministrstvo je s svojo odločitvijo javni raziskovalni ustanovi, izdatno financirani z javnimi sredstvi, dopustilo, da se obnaša kot zasebno podjetje. Pa to še ni vse. Ker novi slovenski slovar še ne bo pripravljen tako kmalu, SSKJ pa je že hudo zastarel, se je ZRC SAZU odločil, da bo združil stari SSKJ in Slovar novejšega besedja slovenskega jezika – oba sta že dostopna na spletu – in ju z nekaj popravki izdal v knjižni obliki. In tu je zdaj »keč«: dostop do združene spletne izdaje ima le tisti, ki kupi knjigo, ki jo je izdala zasebna založba (MK) in ki stane pravo premoženje – 180 evrov.
Slovarji so dobrina nacionalnega pomena, prav zato jih financira država. Skupno dobro pa bi moralo biti dosledno dostopno vsem, vsaj na spletu, ne le tistim, ki si lahko privoščijo 180 evrov. In tu pridemo spet do morale: če sistem deluje tako, da se lahko skupno dobro preliva v zasebno in se raziskovalni vrtički ograjujejo zaradi tržne logike v boju za javno financirane projekte, ki so zato najbrž dražji, potem je nekaj narobe s sistemom in ne z moralo ljudi. Zato je treba spremeniti sistem in ne ljudi. In to je naloga vlade in vladajoče politike.
