Na domači spletni strani Boštjana Burgerja, burger.si, ki jo gosti Arnes, akademska in raziskovalna mreža Slovenije, se lahko podobno kot na virtualnem uličnem sprehodu po zemljevidih svetovnega spletnega giganta premikamo po slovenskih in svetovnih znamenitostih. Občudujemo lahko slapove in jezera, obiščemo muzeje ali si ogledujemo ulice. Vse to že zadnjih dvajset let.
Boštjan Burger je leta 1994, ko je bil splet pri nas šele v plenicah, Googla pa sploh še ni bilo, kot mlad entuziast in informatik najprej na splet postavil prostorske fotografije Ljubljane. Nato je začel sodelovati s Skupnostjo muzejev Slovenije in se priključil projektu Kultura 2000 ter s fotoaparatom ovekovečil 106 muzejskih predstavitev. Slovenija je takrat stopila v korak s časom in postala prva država na svetu z virtualnim muzejem. »Na srečanju v Riu de Janeiro sem s svojo predstavitvijo vizualizacije nastopil tik pred Kanadčani, ki so nameravali s podobnim projektom kot jaz predstaviti Kanado kot prvo državo z virtualnim muzejem. Ko so poslušali mojo predstavitev, so postali bledi kot kreda in mi povedali, da niso imeli pojma, da smo to naredili tudi v Sloveniji.«
Uporabljajo ga predvsem šole
Dvajset let kasneje je Burger s svojo fotografsko opremo še vedno vsak dan na terenu, kjer dokumentira nove lokacije in dopolnjuje prvo slovensko enciklopedijo naravne in kulturne dediščine na spletnem naslovu burger.si. Vrhunec popularnosti je njegova spletna stran doživela v prelomu tisočletja, ko je na dan zabeležila po 50.000 obiskovalcev, danes se jih po njegovih prostorskih fotografijah vsak dan sprehodi približno 2000. »To je v tako obsežni konkurenci po spletu solidna številka,« meni Burger. »Večinski uporabniki moje fotografske enciklopedije so šole in druge izobraževalne ustanove, ki jo uporabljajo predvsem za učenje na daljavo ali za poučevanje geografije.« Ker je med šolniki njegova stran popularno učno orodje že mnoga leta, ga je mreža Arnes povabila k sodelovanju, ko se je pred leti udeležila seminarja o e-šolstvu v Stockholmu. »V zahvalo so mi ponudili, da lahko gostujem na njihovem strežniku in od takrat delujem z njihovo podporo. To pomeni tudi, da vsebine na strani nikakor niso komercialno usmerjene, ne gre recimo za oglaševanje turističnih znamenitosti in muzejev.«
Kot se spreminja Slovenija, tako tem spremembam sledi tudi Burger in svojo zbirko prostorskih fotografij redno posodablja, svoje poslanstvo pa vse bolj vidi v dokumentiranju narave in počasi izginjajočih biserov slovenske naravne in kulturne dediščine, predvsem lokacij, ki »komercialno nikoli ne bodo zanimive«. Tako zasleduje tudi hiše, ki jih želijo porušiti, ali tovarne pred zaprtjem in jih s fotografskim objektivom zavaruje pred zobom časa. »Veliko je v tem tudi sreče. Biti moraš odprt in včasih enostavno vprašati, kaj se dogaja. Tako sem povsem po naključju prišel v proizvodno halo Tovarne vozil Maribor na dan stečaja marca 2011. Delal sem nekaj popolnoma drugega, ko so me povabili na ogled proizvodnje. In ravno, ko sta mi dva delavca razlagala, da morata samo še pritrditi tale blatnik, pa bo nov avtobus končan, je pristopil njun sodelavec in dejal: 'Pustita to, fanta. Konec je. V stečaju smo.' Delavci so zapustili halo in vsega je bilo konec v eni sekundi. Jaz pa sem se postavil med blatnik in nedokončani avtobus ter pritiskal na sprožilec.«
V Googlu ne vidi konkurence
Burger se ne primerja rad z Googlom, prav tako ne poskuša tekmovati z njim. Je pa s fotografi tega velikega podjetja že sodeloval. »Za svoje spletne posnetke so fotografirali tudi slovenske kraške jame. Tema in voda zahtevata veliko znanja in kakovostno opremo, na to nalogo pa so Googlovi možje poslali fanta, ki še nikoli v življenju ni bil v jami. Pojma ni imel, kako narediti dobre posnetke, zato smo ga Slovenci eno uro učili, kako sploh fotografirati v jamah.« Niso se nam niti zahvalili, zavzdihne Burger, vendar so vsaj fotografije dobre, še doda. »Google ne stremi k visokokakovstnim fotografijam in aplikacija Street View je sprva nudila precej klavrne posnetke. Tudi ko sem jih na to opozoril, so odvrnili, da to ni tako pomembno. Važno je, da imajo vsa območja pokrita. Kapitalistična logika pač.«
Vseeno pa meni, da so njegovo opozorilo vzeli resno, saj so postali posnetki Googlovih fotografov v zadnjih letih precej kakovostnejši. Ko beseda nanese na to, kdo je bil pri čem prvi, pa razkrije še eno zanimivost. »Od lani na Googlovih straneh lahko smučate po slovenskih Alpah. Jaz sem prav takšno smučanje ponudil že leta 2002, celo z zvokom.« Pove, da je kasneje izvedel, da so ga na Googlu dolgo opazovali in posnemali njegovo delo, vendar se zaradi tega ne počuti ogoljufanega. Sam uporablja njihove zemljevide kot podlago za karte na svoji spletni strani, dodaja. »Te karte niso v njihovi lasti in zakaj bi sam risal stvari, ki nekje že obstajajo?« O Googlu ne razmišlja kot o konkurenci. »Če bi imel toliko denarja kot oni, bi tudi jaz verjetno hodil po svetu in iskal ideje pri drugih. Pa ga nimam. Jaz ne prodajam ničesar. Sem geograf in informatik, leta 2012 sem bil nagrajen kot mednarodni mojster panoramske fotografije. S svojim delom poskušam predvsem izobraževati in ohranjati podobe nekaterih kotičkov, ki bi sicer izginile.«
Za mnoge edino okno v svet
Denarni vložki za tak projekt se vzpenjajo v vrtoglave višine in ker Burger že dlje časa dela povsem samostojno, brez finančnega zaledja države ali podjetij, je leta 2005 skoraj že vrgel puško v koruzo. »Vsega sem imel dovolj, pa tudi finančno sem se povsem izčrpal,« prizna. V prvih desetih letih je moral za svoje delo vedno imeti najboljše fotoaparate in računalnike, kar jih je bilo dobiti, za kar je porabil od 50.000 do 80.000 evrov letno. Najdražja je grafična postaja, saj trenutno vzporedno obdeluje in nalaga materiale na osmih računalnikih.
Sem čisto navaden državljan, ki vozi čisto navaden in poceni avto, še pravi. »Moja izbira je pač ta, da na mojem dvorišču ne stoji BMW, temveč prisluženi denar vlagam v svojo spletno stran in fotografijo. V Sloveniji se zdi taka številka grozno visoka, v tujini pa so tako visokih izdatkov za opremo in potovanja bolj vajeni.« Ker pa vendarle ne živi na tujem, se je tudi družina malce zgrozila ob pogledih na njegove izdatke. Ko je skoraj že popolnoma dvignil roke, pa je domov prejel pismo iz Celja. Gospod s tetraplegijo je nanj naslovil prošnjo, naj ne zapre strani. »To je moje edino okno v svet,« je zapisal. »Čeprav ni mogel premakniti nobene okončine, se je lahko s pomočjo računalnika na govorni ukaz sprehajal po moji spletni strani in obiskal muzeje, plezal po gorah in prehodil celo Slovenijo. Dosegel je kraje, ki jih v resnici zaradi težke dostopnosti nikoli ne bi mogel,« se spominja Burger.
Tako iskrena prošnja je Boštjana Burgerja presunila in vrgel se je v raziskovanje, ki mu je razkrilo, kako pomembna je njegova virtualna Slovenija za ljudi s posebnimi potrebami. »Ker sem bil pri nas edini s takšnimi virtualnimi prikazi, sem ugotovil, da je za ljudi s posebnimi potrebami to koristna stvar in da bi veliki skupini ljudi storil nepopravljivo krivico, če jo zaprem. Ko sem to predstavil domačim, so postali veliko bolj razumevajoči in so me spodbudili, naj nadaljujem. A sem nekoliko upočasnil tempo dela in zmanjšal proračun za opremo in potovanja.« Tako okno v svet ostaja odprto še danes, Burger pa do ljudi s posebnimi potrebami, ki so redni uporabniki njegove strani, čuti še večjo odgovornost. »Pa ne le s tem, da stran ohranjam pri življenju. Rad bi, da bi sodelovali z menoj tudi pri procesu same izdelave in mi pomagali ustvarjati virtualni svet.«
