Majhen detajl z velikim sporočilom
Avtor prenove, arhitekt Matej Mljač iz studia Draft, sicer domačin iz Lokve pri Sežani, pravi, da gre za agresivno gesto občinskih birokratov, ki kaže na pomanjkanje kulture. »Za demokracijo žal nismo zreli, vsak se lahko spozna na vse, smo brez navodil za uporabo,« obžaluje. Kot dodaja, pri kritičnem odzivu še zdaleč ne gre za njegovo užaljenost, saj arhitektura ni klasično ekspresionistično avtorsko delo, pač pa so v njej neizogibni kompromisi. »Kot arhitekt sem bil pri občinskem naročilu odgovoren, da ne presežemo finančnih okvirov in da mestu damo za malo denarja kar največ, dobro zgodbo. Po drugi strani pa sem skupaj s sodelavci pričakoval, da nam bo vsaj pri oblikovanju, ki je izhajalo iz zgodovinskega konteksta kraja, naročnik zaupal. Ne nazadnje sem temu področju posvetil 20 let življenja. Ko sem bolan, ne učim zdravnika, kako naj me zdravi, ampak mu zaupam,« je povedal Mljač.
Na sežanski občini so nam nasprotno odgovorili, da so z avtorjem ves čas sodelovali korektno in konstruktivno ter da jih očitki o neupravičenem poseganju čudijo, saj da je dejansko projektant sam predlagal dve ideji, občina pa je potrdila drugo. Mljač pojasnjuje, da je tak odgovor zavajajoč, saj je bila kovinska skulptura dejansko že izdelana, nato pa ga je občina postavila pred dejstvo, da takšne skulpture na trgu ne bo in da jo je treba odrezati. Čeprav je sprememba na videz majhna, po Mljačevih besedah nosi v sebi veliko simboliko. »Trg, ki naj bi s svojo sporočilnostjo postal trg sprave, je tako postal trg nesprave.«
Bo na ta račun ob posle z občino, s katero je že sodeloval? Mljač priznava, da si v tem času arhitekti težko privoščijo, da postavijo načela pred ekonomski vidik. »A na tak način raje ne delam,« je odločen.
»Arhitekturna stroka močno obsoja vmešavanje politike in vseh nestrokovnjakov v prostorsko načrtovanje in arhitekturno oblikovanje. Še posebno če to, tako kot v sežanskem primeru, temelji na ideološkem prepričanju, ki omalovažuje in ne priznava slovenske kulturne in verske raznolikosti. Ob tem pa krši avtorske pravice arhitekta,« se je ostro odzvala tudi Maja Ivanič, predsednica Zveze društev arhitektov Slovenije, ki je napovedala, da bo primer zato posebej obravnaval izvršni odbor zveze.
Za Ivaničevo je nesprejemljivo prepričanje javne uprave, da lahko z javnim davkoplačevalskim denarjem po svojih osebnih prioritetah in okusih upravlja javni prostor, kot bi šlo za njen domači vrt.
(Pre)urejanje javnih prostorov zahteva etiko
Janez Koželj, profesor na ljubljanski fakulteti za arhitekturo, konkretnega primera ne pozna, opozarja pa na veliko odgovornost oblikovanja javnega prostora, ki po njegovem zahteva sodelovanje različnih strokovnjakov in tudi lokalne skupnosti oziroma zainteresirane javnosti. Zato oblika javnega prostora, pravi, ni povsem klasično avtorsko delo, ki je zaščiteno in oblikovano enkrat za vselej, ampak je bolj podvrženo spreminjanju, pri čemer pa je prav, da ima pri morebitnem spreminjanju besedo tudi (izvorni) avtor.
Tudi mag. Andrej Goljar, predsednik Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije, pravi, da je pri urejanju javnega prostora ključno dobro sodelovanje naročnika, javnosti in avtorja, ki ustvarja vsestransko zaupanje. Postopki pri izboru, naročanju in izdelavi strokovnih rešitev pa morajo biti pregledni in demokratični.
