Tistega dne je voznik zanesljivega, več kot dva metra širokega vojaškega hummerja zavil z asfaltirane ceste in se sledeč kolesnicam, ki jih je zjutraj pustil nekdo od njegovih tovarišev, po brezpotju, kakih 60 kilometrov južno od Kabula, počasi začel vzpenjati proti razgledni točki na vrhu vzpetine. Poveljniku skupine slovenskih vojakov se je zdelo sledenje kolesnicam najbolj varen način premagovanja razdalje do cilja, saj bi na kateri koli drugi poti utegnili naleteti na presenečenje v obliki mine. Poveljnikova previdnost je bila vsekakor na mestu, vendar je moral kmalu priznati, da so bili afganistanski talibani še bolj pretkani. Vozilo namreč še ni premagalo niti pol poti do vrha, ko se je v silnem poku in oblaku rjavosivega prahu razletelo na dva dela.
Detonacija kakih desetih kilogramov eksploziva je bila tako močna, da je Toni Baznik, eden izmed članov slovenske patrulje, zaradi nastalega zračnega pritiska za kakih deset minut izgubil sluh in mu je iz čeljusti iztrgalo zob, ki je končal nekje na prašnih tleh. Popokale so mu tudi vse zadrge na neprebojnem jopiču in vojaškem nahrbtniku. »Za preživetje smo se lahko zahvalili le zares izvrstni varnostni konstrukciji vozila. Ranjen je bil le naš namerilec, ki so mu od pritiska počile ušesne membrane, ostali pa smo jo kar dobro odnesli. Še najbolj smo se ustrašili, da bomo oslepeli,« se dogodka izpred skoraj desetih let spominja Baznik. Kljub temu, da jim je tedanji obrambni minister Karl Erjavec v telefonskem pogovoru ponudil možnost, da se lahko kar najhitreje vrnejo v Slovenijo, so po opravljenem zdravniškem pregledu na lastno željo že naslednji dan opravljali svoje običajne naloge pod okriljem kanadskega bataljona. V Afganistanu so ostali vseh predvidenih šest mesecev in 10 dni.
Zakaj bi kdo postal vojak?
Danes 42-letni Toni Baznik iz Župeče vasi pri Cerkljah ob Krki pravi, da moraš biti za vojaka pač pravi tip človeka; ta poklic te mora zanimati, imeti ga moraš rad. Sam se je tega nalezel že v otroških letih: gene vojaka je podedoval od očeta, ki je bil v jugoslovanski vojski podčastnik za zveze. Iz izkušenj pove, da so Slovenci, ki se odločijo za ta poklic, zelo dobri vojaki, spoštovani in cenjeni. »Ne vem, zakaj, toda pod tujci zelo dobro funkcioniramo. Kanadčani so nas v Afganistanu imeli kar za svoje.« Prepričan je, da so slovenski fantje z ukinitvijo naborniškega sistema veliko izgubili. Če drugje ne, pri oblikovanju svoje osebnosti, učenju premagovanja težav, kovanju tovarištva, gradnji timskega dela in podobno.
Incident v Afganistanu, kjer je deloval kot pripadnik 3. kontingenta Slovenske vojske, ni bil njegova prva bojna izkušnja. Ognjeni krst je kot vojak nabornik JLA doživel že leta 1991, ko so pri Plitvicah na Hrvaškem pripadniki neznane formacije napadli njegovo enoto. Pravi, da se pri prvem in drugem srečanju s smrtno nevarnostjo ni toliko ustrašil zase kot za svoje domače, ki bi v primeru najhujšega ostali sami. Da mu gre za življenje, je po dogodku na Plitvicah začutil še enkrat. Bilo je takrat, ko so se v Sloveniji razplamteli boji med teritorialci in enotami JLA in se je odločil zapustiti vrste vojaške organizacije, ki je zaradi napada na Slovenijo ni več štel za svojo. Kot nabornik je služil v enoti vojaške policije na Reki. Na dan, ko se je odločil za pobeg v Slovenijo, je na otoku Krku opravljal službo varovanja članov poveljstva zagrebškega korpusa, udeležencev pogreba vojaka, ki je izgubil življenje ravno v njegovih Cerkljah ob Krki. Prebeg je njemu in še enemu vojaku omogočil neki nižji častnik, a vse ni šlo tako gladko, kot je upal. Za njima so se vsuli streli in kmalu je ostal sam. V bližnji vasi ga je skril tamkajšnji župnik, za usodo tovariša ni nikoli izvedel. Čez štiri ure sta prišla ponj mama in stric ter ga preoblečenega v žensko pretihotapila v Slovenijo. Doma so bili vsi razen matere, ki je na domačiji morala skrbeti za živino, v strahu pred morebitnimi sankcijami JLA razseljeni po okoliških krajih, kajti tiste dni je iz vojašnice cerkljanskega letališča k teritorialcem prebegnil tudi njegov oče. Tako sta se v vrstah Slovenske vojske nenadoma znašla oba.
Uživa v poučevanju preživetja
Pripadnik Slovenske vojske je ostal 17 let in pravi, da vojsko občasno še pogreša. Toda tudi brez te mu nič ne manjka, kar zadeva hranjenje njegovega pustolovskega duha. Nekaj časa je bil pri varnostnikih, kar je po njegovem premalo cenjen poklic. Predvsem zaradi mizernih plač ter preslabo napisanega zakona o osebnem varovanju. Danes je samostojni podjetnik. Nekemu podjetju za proizvodnjo vojaške opreme pomaga pri razvijanju in testiranju različnih uniform, saj na podlagi izkušenj zelo dobro ve, kaj vojak med akcijo potrebuje in kaj mu je v napoto, poleg tega se ukvarja še s poučevanjem padalstva in strelstva ter organizira šole preživetja v naravi.
Za te vlada pri nas veliko zanimanje. K njemu se prihajajo učit samostojnega sobivanja z naravo tako posamezniki kot skupine. Celo nekatera podjetja želijo na tak način izvedeti kaj več o lastnostih svojih zaposlenih, v največ primerih gre pri tem za vodstveni kader, na seznamu odjemalcev je najti tudi osnovne in srednje šole. Baznik pravi, da mu dela ne manjka in da je med tečajniki najti ljudi vseh starosti. Veliko vlogo pri tolikšnem zanimanju za to obliko šolanja imajo gotovo televizijske resničnostne »preživetvene« oddaje.
»Te oddaje je treba jemati s precejšnjo zadržanostjo, saj gre predvsem za predstavo. Sam marsičesa tam videnega ne bi nikoli priporočal tečajnikom. Ni hujšega, kot da človek, ki mora biti za preživetje v divjini v dobri telesni in mentalni kondiciji, zaradi kakšne neumnosti, ki jo včasih prikažejo ali izzovejo voditelji tistih oddaj, zboli ali se poškoduje.« Na šolanje k njemu prihajajo tudi pustolovci iz tujine. Porečje Krke skupaj z obronki Gorjancev predstavlja pravšnje okolje za to dejavnost. Udeležence najprej nauči, kako brez uporabe sodobne tehnike poskrbijo za tri najvažnejše prvine preživetja v divjini, kot so ogenj, voda in bivak, sledi učenje pridobivanja hrane.
Osnovni tečaj preživetja je opravil v vojski, pozneje se je še dodatno izobraževal. Pri izvajanju šole mu po potrebi pomagajo sodelavci, vsi iz vrst nekdanjih poklicnih vojakov. Pove, da delo z otroki vsebuje veliko igranja, največ pozornosti pa namenja temu, da otrok ne bi zajela panika, če bi se kdaj v naravi po naključju izgubili. Zanimivo je tudi z neformalnimi skupinami ali zakonci. Nekoč je bil prisiljen delo z neko skupino celo prekiniti, ker so se udeleženci, ki so drug drugemu kradli hrano, med sabo resno sprli. V nekem drugem primeru je na primer mož šele na tečaju preživetja zares spoznal svojo ženo. Skozi njegove roke je doslej šlo približno 200 civilov in še več uniformirancev različnih poklicev iz več držav.
Ko se v glavi srečaš s smrtjo
Omenili smo, da eno od Baznikovih strasti predstavlja tudi padalstvo. Skorajda ni bilo otroka, prebivajočega v okolici cerkljanskega vojaškega letališča, ki si ni vsaj enkrat želel tudi sam poleteti v nebo ter postati pilot. Tudi Toni je bil med njimi. Vendar ni postal pilot, temveč padalec. Pravi, da te padalstvo zasvoji ali pa ne. Njega je. »Pri tem početju pridobiš ogromno samozavesti, naučiš se obvladovati stres. To je edini primer, ko se v glavi srečaš s smrtjo,« pravi.
Doslej je opravil približno 2000 skokov. Pri padalcih velja, da ne smeš zaupati niti najboljšemu prijatelju, kar pomeni, da si mora vsak sam zložiti padalo za naslednji skok. Tudi zaradi tega skakanje s padali velja za varno početje, nesreče so zelo redke. Sam se vendarle najbolj spominja svojega 71. skoka, ko se je zaradi lastne napake znašel v težavah. Pristal je z rezervnim padalom. Do danes jo je odnesel brez vsakršne poškodbe, enako velja tudi za njegove tečajnike. V sklopu cerkljanskega padalskega kluba namreč vodi padalsko šolo, ki ima bazo na območju javnega zavoda Letalski center Cerklje ob Krki. Tudi za to veščino zlasti med mladimi vlada veliko zanimanje. Ker je varnost razumljivo na prvem mestu, pri vzgoji novih padalcev izvaja neke vrste diktaturo. Samovolja posameznikov bi bila lahko pogubna. Pred skoki ni alkohola, ni drog, ničesar, kar bi lahko negativno vplivalo na psihofizično stanje udeležencev. »Podobno kot v Afganistanu vsi zelo pazimo, da nas ne zajame rutina; ta je tu lahko zelo nevarna, iz nje se porajajo napake.« Najbolj napet postane, ko kak njegov varovanec ali varovanka opravlja prvi skok. No, doslej je vsak od njegovih 111 dosedanjih tečajnikov varno pristal, zaradi česar ima Toni Baznik ponoči še vedno zelo miren spanec.
Tudi v prihodnje se vidi v teh vodah. »Preživetje, padalstvo, orožje, to je moj svet. Kaj vem, morda kdaj pristanem celo v kakšnem podjetju. Toda za zdaj uživam v tem, kar delam. Vojn sem videl dosti, ne želim si, da bi moral znova na kakšno bojišče.«
Afganistanska izkušnja je zanj še vedno živa. Spoznal je svet, ki ga ni mogoče primerjati z našim. Prepričan je, da ni mogoče, da bi Zahod tam naredil red po svojem vzorcu. Z vojaškimi misijami, kakršne udeleženec je bil tudi sam, lahko le pomaga, da bi bilo manj medsebojnega obračunavanja in da civilno prebivalstvo lažje pride do hrane in vode.
