Tek je za mnoge privržence že zdavnaj prerasel okvire običajne rekreacije. Številne knjižne uspešnice zatrjujejo, da imajo maratonski podvigi vsaj toliko kot telesno tudi duhovno razsežnost, industrija športne opreme pa nedeljske tekače prepričuje, da bi se morali teka lotiti resneje (in pri tem več zapraviti). A precej raziskav v zadnjem času daje prav ravno zmernežem, za katere je tek bolj začimba kot pa način življenja.
Do blage zadihanosti?
Skupno sporočilo teh raziskav je, da tek zdravju koristi, a najbolj v omejenih odmerkih. Logika »več je bolje« v tem primeru očitno ne drži vode, k dolgemu življenju pa najbolj pripomore zmeren tekaški režim – tek nekajkrat na teden, ne predolg ne prehiter. Takšne so na primer preliminarne ugotovitve, o katerih so letos razpravljali na letnem srečanju ameriških kardiologov v Washingtonu. Strokovnjaki pri tem preučujejo podatke več kot 3800 tekačev nad 35. letom, od katerih jih je (po lastnem poročanju) slabih 70 odstotkov preteklo več kot 32 kilometrov na teden. Kot je tamkajšnjim medijem pojasnil dr. Martin Matsumura, ki je predstavljal raziskavo, najbolj zagrizeni tekači v poprečju umirajo pred zmernimi, ni pa še jasno, zakaj.
V eni od študij, ki je primerjala 102 tekača z enakim številom netekačev, se je pokazalo tudi, da je imelo okoli 12 odstotkov maratoncev brazgotine na srčni mišici. Šlo je za moške, ki so v treh letih prej pretekli vsaj pet maratonov, pogostost brazgotin pa je bila trikrat pogostejša kot v skupini netekačev. Dr. James O'Keefe, ki vodi preventivno kardiologijo na Srednjeameriškem srčnem inštitutu v Kansas Cityju, ob vrsti podobnih ugotovitev ocenjuje, da je telo nekaterih tekačev preprosto preobremenjeno. Stalna ekstremna vadba lahko privede do sprememb v srcu, ki lahko spodkopavajo dobre učinke teka, je predpostavil.
Seveda to ne pomeni, da je tek slab ali da bi bilo bolje poležavati. Znana koebenhavnska študija, ki se je začela že leta 1976 in je zajela več kot 20.000 ljudi, je na primer pokazala, da je bilo tveganje za smrt pri tekačih za kar 44 odstotkov manjše kot pri drugih ljudeh. Moški so v povprečju s tem pridobili 6,2, ženske pa 5,6 leta življenja. A povečevanje ur teka se je hitro pokazalo v krajšem življenju oziroma manjši koristi v primerjavi z zmerneži. Najboljše učinke sta dali ura do dve teka na teden, ki je bil počasen do srednje hiter, so poudarili v Evropskem združenju kardiologov. »Ciljajte na to, da boste malo zadihani, a ne preveč,« je svetoval vodilni kardiolog pri koebenhavnski študiji Peter Schnohr. In dodal, da tek zdravju koristi v mnogih pogledih. Med drugim znižuje krvni tak, izboljša srčno funkcijo, kostno gostoto, imunost, preprečuje debelost, ima ugodne psihološke vplive...
Že pet do deset minut ima ogromne učinke
»Raziskav in razprav na to temo je precej, ne vemo pa še natančno, kje je zgornja meja,« je pojasnila dr. Katja Ažman Juvan s kliničnega oddelka za kirurgijo srca in ožilja Kirurške klinike UKC Ljubljana. Za zdaj je znano, da lahko preveč intenzivna telesna aktivnost povzroča že omenjeno zabrazgotinjenje. Še izrazitejši problem pri vzdržljivostnih športih, kot so tek na dolge proge, kolesarjenje na dolge proge in triatlon, je povečanje srčnih votlin. Pri približno petini ljudi ostanejo povečane tudi po tem, ko ne tekmujejo več, to pa pomeni pogostejše motnje srčnega ritma z nerednim utripom (atrijske fibrilacije). V zadnjih nekaj letih stroka med drugim razpravlja o vplivu obsežnega ukvarjanja s športom na koronarne arterije. »Gre za arterije, ki prehranjujejo srce. Glede na nekatere ugotovitve bi bila lahko ateroskleroza, torej obloge na žilah, pri teh ljudeh celo bolj izražena kot pri drugih,« je pojasnila Ažman-Juvanova.
Drugi pomemben vidik iskanja prave mere je, da že relativno kratka rekreacija prinese velike rezultate. Ena nedavnih raziskav je na primer pokazala, da od pet do deset minut teka na dan skupno umrljivost zmanjša za 30 odstotkov, umrljivost za srčno-žilnimi boleznimi pa za kar 45 odstotkov. »Ta raziskava je nakazala tudi, da povečevanje obsega vadbe preživetja bistveno ne izboljša.« Kot opozarja Ažman-Juvanova, imajo primerjave tekačev z netekači sicer omejitve, zaradi katerih prenagljeni sklepi niso smiselni. Maratonce je ena od njih primerjala z netekači, ki so imeli podobno višino krvnega tlaka, holesterola, indeksa telesne mase in drugih dejavnikov, na katere pa lahko ugodno vpliva prav tek. Primerjanje tekačev z zelo zdravo populacijo netekačev lahko izkrivi sliko. »Morda so bili maratonci v osnovi bolj bolni, s tekom so vse te kazalnike nekoliko popravili, kar pa sprememb, h katerim prispeva dedna nagnjenost, vseeno ne izniči povsem.« Drugi problem je, da je smrti med udeleženci teh raziskav še relativno malo, zato lahko že nekaj smrti povsem spremeni sliko. Poleg tega je bilo opravljenih tudi precej raziskav, ki zgornje meje vadbe sploh niso nakazale.
Podatke o negativnih učinkih (pre)zavzete rekreacije gre zato jemati z zrnom soli. Mnogim posebej zavzetim tekačem vidik zdravja morda tudi ne pomeni toliko kot užitek ob teku in možnost samodokazovanja. »Rečemo pa lahko, da je kar koli boljše kot nič. Ljudje, ki so posebej 'zasedeni', bodo pridobili že s petnajstimi minutami hoje na dan. Poleg tega pretiravanje najbrž ne bo koristilo. S tekom je kot z zdravili: če ga je ravno prav, je učinek maksimalen, če ga je preveč, lahko morda že škodi.«
