Zala se resnosti situacije zave takoj po porodu. Namesto da bi tako kot preostale mamice srečno objemala svojega novorojenca, izve, da je porodnišnici dolžna astronomski znesek, ki ga bo le težko odplačala. Ogrožena je tudi njena materinska vloga, saj nekateri mislijo, da bi znali otroku brezpravne matere zagotoviti lepšo prihodnost in Zalo skoraj prisilijo v posvojitev. Kar sploh ne bi bilo tako težko – pravni aparat je pač na strani nosilcev moči, kar Zala, ki se piše na -ić, gotovo ni. Na plan počasi prihajajo vse bolj neprijetne podrobnosti: da so mediji o tem »nekaj poročali, a ne preveč«, ravno dovolj, da si je država s pravnega vidika zavarovala hrbet; da se vsi, ki jih je izbris doletel, ne glede na starost, spol ali veroizpoved, »pišejo na -ić«; da zdaj, ko za seboj nima več države, z njo in tistimi, ki jih je doletela podobna usoda, vsak nekaznovano počne, kar hoče; da je njeno življenje na milost in nemilost prepuščeno drugim.
V bitki za košček papirja, ki bi potrdil njen obstoj, se Zala po pomoč obrne na vse kanale, s katerimi se morajo sprijazniti navadni državljani, ko jih politika in pravo pustita na cedilu: časopis, kultura in televizija. Izkaže se, da v njenem primeru našteti mehanizmi niso nobena alternativa, temveč vulgarni podaljšek oblasti. Časopisni urednik je teoretik, ki razsežnosti problema ni sposoben dojeti, niti se ne trudi preveč glede na to, da je udobno nameščen v državni službi. Sloviti pisatelj, ki na policah razstavlja svoje preštevilne državne nagrade, se še vedno giblje v svetu partizanov in domobrancev. Voditelj programa na državni televiziji se od svojih predhodnikov razlikuje le po formi: Zali je pripravljen pomagati, a le zato, ker zanj predstavlja »véliko zgodbo«, na katero je čakal celo življenje. Voditeljeva (in žal tudi Zalina) pričakovanja ostanejo neizpolnjena: oblast razume, da je najučinkovitejše orožje proti kričeči obtožbi molk. Zalin nastop v večerni oddaji ne spremeni ničesar, morda ozavesti ali razkuri nekaj gledalcev, toda to še ni dovolj za upor. Rešitev, ki jo romanesknemu zapletu priredi Mazzini, je globoko ironična: država se v korist državljanov zgane šele, ko je neposredno ogroženo njeno dobro ime v očeh mednarodne skupnosti.
Izbrisana ni Mazzinijev najboljši roman. Občasno se zgodba razvleče in osredotoča na nebistvene podrobnosti. Prav tako avtor krivičnost situacije sem pa tja izkoristi za potrditev tez, ki jih je že razdelal v kateri od svojih kolumn – recimo tisto o slovenski ljubezni do birokracije in ameriški učinkovitosti. Liki se manihejsko delijo na dobre in slabe, in tisti, ki so slabi, so izrazito karikirani. A v primeru Izbrisane namen pač presega način izpeljave. Roman se sicer prebere na dušek; Mazzini v napetosti ne popušča, morda tudi pretirava, a hiperbolizacija je neločljivo povezana z absurdnostjo situacije, v kateri se znajde Zala in v kateri še vedno životarijo (pre)številni drugi. Ne glede na to, da to ni prva knjiga, ki se ukvarja z izbrisanimi, je prvič, da si lik izbrisanega pribori glavno mesto v svoji zgodbi, mesto, ki mu ne nazadnje pripada.
