Londonski trio lepotičk z ne ravno pretresljivimi vokalnimi sposobnostmi se je za tale poletni video preselil v New York. Glasbenice v besedilu ugotavljajo, da je poletje lahko tudi dolgočasno, še posebej, če so vsi prijatelji na počitnicah. Drži. Še bolj dolgočasen je video, v katerem se delajo, da morajo delati, potem se malce vozijo z velikim Mackovim tovornjakom in mečejo bananine olupke na mimo vozeče policijske avtomobile. Policisti to razumejo. Recenzenti tudi, skladbi so naklonjeni in poudarjajo, da so se bananaramovke moderno lotile stare teme Summer in the City, ki so jo v šestdesetih odprli Lovin' Spoonful. Naša redakcija pa ugotavlja, da je skladba velik uspeh dosegla – ne samo zaradi snemanja v New Yorku, ampak tudi zaradi udeležbe skladbe na soundtracku velike filmske mladinske uspešnice Karate Kid. Samo za občutek, Bananarama so s skladbo zasedle osmo mesto na angleški lestvici in deveto v ZDA. V naslednjih sezonah so se še višje prebile s priredbama skladb Venus in Help. Bananarama tudi v sedanjosti še delujejo.
Skrivnostni francoski house duet se je že od leta 1993 pojavljal na glasbeni sceni vseh kontinentov, a skladba Get Lucky je njihova daleč največja uspešnica doslej. Thomas Bangalter in Guy-Manuel de Homem-Christo sta vokal zaupala ameriškemu pevcu Pharellu Williamsu, ki v zadnjem času poje tudi uspešnico Happy, in se prebila na vrh večine svetovnih lestvic. Skladba, katere besedilo ima s poletjem bolj malo povezav, je doživela kopico priredb, samo original naj bi prodali v skoraj 10 milijonih primerkov.
Angleški rokerji so imeli na veliki plošči House of the Holy (posneta je bila v Jaggerjevem gradu Stargroves) tudi zmerno uspešnico Dancing days, ki so jo izdali v treh različnih verzijah. Dnevi plesa, o katerih poje Robert Plant, so povezani s poletnim večerom in z ljubeznijo do ženske, ki ga razume. Z malo ploščo so se uvrstili v območju petdeseterice v ZDA in v Kanadi, nekaj več uspeha pa so poželi Stone Temple Pilots, ki so se dve desetletji kasneje s to poletno romantično skladbo poskušali tudi sami.
Angleški popevkarji Mungo Jerry (ime so dobili po literarnem liku pisatelja in pesnika T.S. Eliota) so prodali kar 6 milijonov izvodov svoje prve in največje uspešnice. Prva mesta so deževala, in če je verjeti zapisom, niso bili prvi le na Poljskem in v Kanadi. Izjemna melodija, simpatičen možakar in besedilo, ki bi se ga danes verjetno sramovali: »...če je njen očka bogat, jo pelji na kosilo, če je reven, se ravnaj po občutku«. Na plošči je zvok avtomobilskega motorja, zato so skladbo kasneje velikokrat uporabljali v akcijah za varen promet.
Angleški alternativci The Smiths so leta 1986 izdali svojo tretjo veliko ploščo The Queen is Dead, na kateri je tudi skladba Pokopališka vrata, ki sicer ni izšla kot mala plošča in resnici na ljubo nikoli niti ni bila uspešnica. Veliko boljše se je godilo albumu, ki je zasedel drugo mesto na angleški lestvici, drugod po svetu pa ga niso tako dobro sprejeli. Kakorkoli, besedilo je malce morbidno, Steven Patrick Morrissey poje o poletnem srečanju na pokopališču, kjer pregleduje nagrobnike pesnikov in razmišlja o življenju in smrti.
Angleški ansambel The Kinks iz Londona so brez dvoma eden najbolj podcenjenih angleških ansamblov šestdesetih. Bržkone zato, ker se v ZDA niso nikoli uvrstili med najbolj prodajane. Pa vendar je paleta njihovih uspešnic izredno široka, skladba z naše lestvice pa ena najuspešnejših, ena od treh, ki so se zavihtele na prvo mesto v Angliji. Dvoumno besedilo iz leta 1966 o bogatašu, ki je zaradi previsokih davkov izgubil vse, vključno z jahto in dekletom, in mora zdaj lenobno piti pivo v sončnem popoldnevu, ker mu drugega ne preostane.
Angleški dvojec David Stuart Chadwick in Michael Thomas Jeremy Clyde velja za del angleške pop invazije šestdesetih v ZDA. Hočete dokaz? Poletna pesem je bila na ameriški lestvici šesta, na kanadski sedma, v Angliji pa je sploh ni bilo na lestvicah. »Drevesa se zibljejo v poletnem vetriču, razkazujejo svoje srebrne liste, ko greva mimo. Mehki poljubi poletnega dne, smeh brez skrbi, samo jaz in ti.« Pesem o ljubezni in poletju, ki jo Rolling Stone uvršča na 47. mesto vseh časov.
Najznamenitejši pank bend je s svoje edine klasične studijske plošče leta 1977 potegnil še malo ploščo Počitnice na soncu. Na angleški lestvici je prišla do osmega mesta, šlo pa je za zadnjo malo ploščo, ki jo je z ansamblom v tistih časih zapel pevec Johnny Rotten. Zgodba: pred mnogimi sovražniki so pobegnili najprej na morje, potem pa so se namenili v takrat še zahodni Berlin in te svoje počitnice opisujejo takole. »I don't want to holiday in the sun / I want to go to the new Belsen.« Gre za primerjanje Berlina s koncentracijskim taboriščem.
Morda najmanj znan ansambel z naše današnje razvrstitve je doma iz Walesa, natančneje iz Carmarthena. Folk alternativci, ki so nastopali od leta 1991 do 2006, so imeli del besedil v valižanščini, del v angleščini. To poletje je bilo dobro že od začetka z albuma The Blue Trees je akustična skladba, ki bolj kot na muziko preloma tisočletja spominja na stare hipijevske čase. »Spali smo pod zvezdami in se pogovarjali o dekletih, ki smo jih videli od daleč,« prepevajo.
Škotski bend iz Glasgowa je nastal leta 1996 in je dve sezoni kasneje izdal EP This Is Just a Modern Rock Song, na kateri je tudi tale na videz otožna poletna skladbica. Mirna popevka podobno kot še nekatere spada bolj v nabor folk hipijev konca šestdesetih, a če je muzika spogledovanje s šestdesetimi, je besedilo bolj moderno in vsekakor manj romantično. Poletje je po mnenju Belle in Sebastiana recimo tudi vonj pod pazduho in nepospravljena kuhinja.
