Kdaj se bo takšno življenje, ki je, kot sam priznava, bolj podobno životarjenju, končalo, ne ve. Upa, da bo kje, vsaj kje našel priložnost zase, čeprav v resnici dvomi, da mu bo uspelo. Družina? Otroci? O tem niti ne sanja, čeprav ima dekle, s katero sta skupaj že pet let. A je v enakem položaju. Oba pri svojih starših, v »hotelu mama« čakata na svojo priložnost. Pišeta prošnje, razmišljata, na kakšen način bi se lahko osamosvojila. Razmišljala sta že tudi o kmetijstvu. Bi sadila česen, čebulo, fižol? Bi gojila ovce ali koze na kakšni kmetiji, ki bi jo vzela v najem? Tudi o tem sta že razmišljala, saj sta s svojo izobrazbo oba praktično nezaposljiva, česar se dobro zavedata. Ne razmišljata o prekvalifikaciji, na pridobljeno izobrazbo zdaj gledata kot na izgubljena leta, ki bi jih morda lahko izkoristila za kaj drugega.

Podobne izkušnje

Vam je zgodba znana? Pravzaprav vsak v svoji okolici pozna kakšnega mladega, ki se je znašel v takšnem položaju. Ne gre več le za rosno mlade ljudi, nikakor. Vse več je tudi takšnih, ki so stari štirideset ali več let in so se bili – po izgubi zaposlitve – prisiljeni vrniti v »hotel mama«, kjer zdaj živijo s pomočjo pokojnin svojih staršev. Z lastnim dogodkom oziroma nadomestilom za brezposelnost je, kot nam pove 44-letni Tone, pravzaprav nemogoče drugače. Po ločitvi, ki ji je sledila še izguba zaposlitve, mu ni preostalo drugega, kot da se je vrnil domov. O tem, kakšna bo njegova prihodnost, si ne upa niti razmišljati. Še manj o tem, da bi kdaj moral on poskrbeti za svoja že ostarela starša.

Če pogledamo malo v našo zgodovino in za primerjavo še nekatere druge kulture, postane kaj hitro jasno, da smo v zadnjih letih povsem obrnili logično miselnost, da so mladi tisti, ki bi morali poskrbeti za starejše in ne obratno.

Vsak, ki vsaj malo pozna Azijo in tamkajšnji način življenja, denimo, bo hitro opazil srečo mladih in njihove nasmejane starše in stare starše. Sociologi, ki so v zadnjem času preučevali tamkajšnjo družbo, ugotavljajo, da sreča prihaja iz preprostega dejstva, da mladi vidijo boljšo prihodnost zase, kot pa so jo imeli starši. Boljše zaslužke, boljše delo. In so srečni kljub dejstvu, da bodo prav oni morali podpirati svoje starše, ker tam preprosto nimajo pokojninskega sistema, na katerega bi se lahko zanesli. Pojav je hitro viden v deželah, kot so Tajska, Kitajska, Vietnam, in v mnogih tam naokoli. Antropologi po drugi strani ugotavljajo, da je deloma tako tudi zato, ker vladajo zelo močne družinske povezave, ki temeljijo na silnem spoštovanju do starejših, kar pomeni tako do staršev kot starih staršev in morebitnih starejših bratov ali sester.

Negotove oblike dela

Pa pri nas? Hja, Sindikat Mladi plus ob mednarodnem dnevu mladih opozarja na dejstvo, da v Sloveniji velika večina mladih dela v negotovih oblikah dela, kot so prisilni s.p.-ji, agencijsko delo, honorarna dela in volonterska pripravništva, ki predstavljajo suženjsko obliko zastonjskega dela in ki se jih, žal, poslužuje tudi država. »Še posebej opozarjamo na izjemne psihološke pritiske, s katerimi se soočajo mladi, saj jim družba po eni strani sporoča, da so njena prihodnost, po drugi pa jim odreka priložnost za aktivno in dostojno vključenost na trg dela. V primeru, da mlada oseba uspešno najde zaposlitev, pa je v strahu pred izgubo zaposlitve in željo po dokazovanju vse bolj izpostavljena tudi nevarnosti delovne izgorelosti.

Na zavodu za zaposlovanje je prijavljenih več kot 28.000 mladih. Ob tem, da se številni mladi na zavod sploh ne prijavljajo. Poleg tega jeseni pričakujejo še več tisoč brezposelnih mladih, kar bo posledica izgube statusa dijaka oziroma študenta.

»Mladi so danes prepuščeni sami sebi: prekerno delo, nenehno spodbujanje individualnosti, previsoka pričakovanja in prenizko plačilo iz mladih ustvarjajo – kreativne in tekmovalne sužnje, ljudi, ki so za preživetje pripravljeni storiti skorajda kar koli. V tej bitki za obstoj so vsi, ki niso najboljši, najostrejši in najbolj samozavestni, porinjeni na rob družbe in preživetja. Mladi z manj možnostmi v današnjem svetu skorajda nimajo priložnosti za zaposlitev in osamosvojitev,« je ob dnevu mladih, ki je bil prejšnji teden, opozorila Sanja Leban Trojar, predsednica Sindikata Mladi plus.

V kakšne skrajnosti so pahnjeni mladi in pod kakšnimi pritiski živijo – ne le pri nas, ampak tudi po svetu – opozarja tudi Goran Lukič, član izvršnega odbora Sindikata Mladi Plus. Spomni le na zadnji tragični primer 21-letnega pripravnika v investicijski banki Merill Lynch, ki je umrl, potem ko je delal 72 ur zapored. »Družbena tveganja torej postajajo pri mladih individualna tveganja. Kar se jasno vidi tudi v porastu števila samozaposlenih med mladimi,« pojasnjuje Lukič in opozarja, da imajo mladi vso pravico ne samo do učinkovitega prehoda na trg dela, temveč tudi do ustreznih delovnih pogojev.

Vse več jih živi doma

Pravico že, realnost pa je precej drugačna. Če pogledamo le številke: leta 2011 je pri starših živelo precej več mladih kot leta 2007. To kaže na ekonomsko odvisnost mladih od svojih staršev in jim še povečuje občutek družbene izključenosti. Pri starših živi že kar 85 odstotkov mladih Slovencev. Število mladih v Evropi, ki živijo pri svojih starših, se je med letoma 2007 in 2011 zvišalo s 44 odstotkov na 48 odstotkov. Pri tem izstopajo mladi v Sloveniji, sodeč po poročilu evropske fundacije za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer Eurofound 2014 jih doma živi 85 odstotkov. S tem se Slovenija skupaj z Malto uvršča v sam evropski vrh. Poročilo Eurofounda o socialnem položaju mladih v Evropi kaže, da se je delež mladih, ki živijo doma, od leta 2007 povišal v praktično v vseh evropskih državah. Takšen trend je značilen tako za mlade v starostni skupini med 18 in 24 let ter mladimi med 25 in 29 let, in sicer tako za ženske kot moške.

Dr. Irena Šumi, ki je skupaj z dr. Damirjem Josipovičem v Dnevnikovem Objektivu nedavno objavila prispevek z naslovom Človeška cena tranzicije v Sloveniji, na poti v nerazvitost in revščino, je opozorila, da je indikativno že to, da je Slovenija v akciji Iniciativa za mlade pojem mladih razširila do 30. leta. Edina v EU.

Vendar gleda na problematiko nekoliko širše: »Prav gotovo danes v Sloveniji in v Evropi živi mnogo brezposelnih mladih, ki so deloma ali v celoti odvisni od svojih staršev.« Toda: »Velja tudi obratno: vedno več je ljudi v najboljših delovnih letih in starostnikov, ki so za preživetje in oskrbo odvisni od svojih otrok. Medtem ko je medgeneracijska vzajemnost in odvisnost dejstvo človekove družbenosti, se izraz in povezani pojmi (medgeneracijski pakt) v javni govor vsiljujejo kot del tako imenovanega neoliberalnega govora.« Ta po njenem mnenju obubožanje in ropanje državljanov preoblači v domnevne sociološke probleme, med katerimi je tudi tako imenovana »medgeneracijska odvisnost«. Kritični novinarji bi morali tako izumljanje, ki je namenjeno prikrivanju in zabrisovanju resničnih vzrokov vedno večje politične in ekonomske nemoči državljanov, bolj razgaljati, je še dodala. Po drugi strani prav novinarji, če že nihče drug, odpirajo vprašanja, ki so ključna za družbo. Politika in gospodarstvo – zlasti delodajalci, ki pogosto kažejo povsem neprimeren odnos – sta nad vsem tem očitno že davno dvignili roke, sicer bi v desetih letih že našli kakšen odgovor. Pa gre samo navzdol in ni jih malo, ki s prstom kažejo na visoke penzije, plače leta zaposlenih in še na kakšno pridobljeno pravico.

Uresničuje se pravzaprav tisto, kar je predsednica zveze društev upokojencev, nekdanja političarka in zdravnica, Mateja Kožuh Novak, v pogovoru za Nedeljski dnevnik napovedal že pred leti. Opozorila je, da so in bodo starejši vse bolj tisti, ki bodo morali podpirati svoje otroke, skrbeti za vnuke, ker bodo vrtci dragi, po drugi strani pa bodo zaradi številčnosti starejši tudi vse močnejša politična silnica, ki jo bodo morali upoštevati. To, kar je bilo rečeno pred leti, je danes realnost.

Pa saj nemara še ne bi bilo tako hudo, če se ne bi dogajalo, da gospodarstvo oziroma delodajalec denar, ki ga nemara prihrani z upokojitvijo delavca, raje kot za novo delovno silo uporabi za poplačevanje dolgov, dvomljive posle in v skrajnosti kot dodaten denar, ki ga vsuje v mošnjiček izčrpavanja.

Res, in kako na vse to gledajo ekonomisti? Hja, vsak skozi svojo ideološko prizmo. Je pa zanimivo mnenje, ki ga je nedavno v Dnevnikovi kolumni zapisal Aleksandar Kešeljević, izredni profesor z ljubljanske ekonomske fakultete. »Vsi želimo biti mladi. Pogosto slišimo, da na mladih svet stoji. Toda število starejših od 65 let na enega mladega se bo do leta 2050 v Sloveniji potrojilo. V akcijskih filmih in na koncertih vedno bolj nastopajo šestdesetletniki. Starejši so postali ena izmed najbolj pomembnih družbenih skupin. Vse večji je tudi njihov politični vpliv (na primer stranka upokojencev). Vpliv mladih še nikoli ni bil tako majhen kot danes. Vrzel med mladimi in starimi postaja vse večja. Obenem je postala mladost najmanj nepredvidljiv del življenja. Življenje pri starših do 30. leta. Študij za vsakogar. Mnogo bolj nepredvidljivo je postalo obdobje po študiju, saj službe ob pridobitvi ustrezne izobrazbe niso več samoumevne.«

Tudi stanovanja ne. Če so v času socializma prav vsi lahko prišli do stanovanj, če ne lastniških, pa vsaj »družbenih«, je danes povsem drugače. Mladim ne preostane drugega, kot da zaradi dragih stanovanj in visokih najemnin do poznih let živijo pri svojih starših.

»Leta 2011 je z vsaj enim od staršev živela več kot polovica mladih med 25. in 29. letom, kar je eden najvišjih deležev v EU. Ko mladi ne bivajo doma, živijo s svojimi partnerji v tako imenovanih vikend partnerstvih. »Hotel mama« nedvomno podaljšuje čas socialnega otroštva oziroma odloži prehod v odraslost (ustvarjanje družine, lastno gospodinjstvo). V 29. letu starosti ima vsaj enega otroka 50 odstotkov mladih v samostojnem gospodinjstvu ter 14 odstotkov tistih, ki živijo pri starših. Država mora aktivneje izvajati ukrepe, skozi katere se otroci lažje in hitreje osamosvojijo. V Sloveniji bi lahko zagnali projekt stanovanjskih zadrug za mlade in mlade družine. S tem bi mladim pomagali, da bi varneje, lažje in ceneje prišli do lastnega doma,« razmišlja Dnevnikov kolumnist.