Da bi rad postal igralec, je Robin Williams vedel že od nekdaj. V otroštvu je pred mamo posnemal babico in požel salve smeha. Na začetku kariere si je kruh služil kot poulični pantomimik v New Yorku, nato je z veliko truda in nadarjenosti nastopal kot stand up komik, kasneje pa je presedlal k filmu. V zgodovino igralstva se je zapisal z vlogami v filmih Patch Adams, Očka v krilu, Jack pa tudi Aladin, v katerih je pokazal, da ga ni strah igrati žensk ali predebelih duhov. Po drugi strani pa je s filmi Društvo mrtvih pesnikov, Dobri Will Hunting (za nastop je prejel oskarja) in Življenje po življenju pokazal svojo temnejšo in globljo stran, ki odlikuje največje zvezde.
Poleg tega, da je bil odličen igralec, je bil tudi dober človek, kar dokazujejo številne zgodbe iz njegovega življenja. Po hudi nesreči njegovega velikega prijatelja Christopherja Reeva, ko je ta pristal na invalidskem vozičku, ga je Williams obiskoval v bolnišnici in ga na vse možne načine spravljal v smeh. Podobno je kasneje storil pri Sharon Osbourne, ko so ji postavili diagnozo raka. V bolnišnici je obiskoval tudi številne ameriške vojake, ki so se ranjeni vrnili iz Afganistana, Iraka in Kuvajta. Na poti do izobrazbe pa je na primer pomagal priznani igralki Jessici Chastain, saj ji je plačal štipendijo na priznani newyorški šoli Juilliard.
Oddajal svetlobo, a živel v temi
A čeprav je zaslovel v simpatičnih komedijah, s katerimi je nasmejal na milijone gledalcev po svetu, je sam živel v temi. Več desetletij se je bojeval z odvisnostjo od drog in alkohola, njegov najhujši sovražnik pa je bila depresija (po nekaterih podatkih so mu postavili tudi diagnozo bipolarne motnje). Williams je v preteklosti priznal, da je bil že v času prvega vala priljubljenosti, v 70. letih med snemanjem priljubljene nanizanke Mork & Mindi, odvisen tako od kokaina kot od alkohola. Leta 1983 se je po smrti prijatelja Johna Belushija in rojstvu sina streznil in na poti brez opojnih substanc ostal kar dve desetletji, potem pa je med snemanjem na Aljaski zaradi osamljenosti in strahu v želji po tolažbi znova segel po steklenici. Nekateri so celo namigovali, da ga je čez mejo pahnila smrt prijatelja Reeva, a je to zanikal. »Razlog je bil veliko bolj sebičen. Bil sem sam in bilo me je strah. Mislil sem, da se bom z alkoholom počutil bolje, a se nisem,« je povedal v iskrenem intervjuju za Guardian.
Po sedmih dneh je že vedel, da je v velikih težavah. »Prvi teden si lažeš in se prepričuješ, da lahko nehaš, kadar koli hočeš. Nato začne tvoje telo uživati in te pregovarja, da nehaj piti kateri drugi dan. In šele po nekaj letih pride ta dan,« je priznal. Po treh letih ga je zdramila družina in ga poslala na odvajanje. »Sram me je bilo. Delal sem ogabne stvari, od česar si bom težko kdaj koli opomogel,« je takrat priznal v intervjuju za britanski Guardian. Kasneje je redno obiskoval srečanja za anonimne alkoholike, poročila o tem, ali mu je uspelo do smrti ostati na poti treznosti, pa so si nasprotujoča.
Različne študije sicer kažejo možno povezavo med alkoholizmom in depresijo – ljudje, ki so depresivni, so bolj nagnjeni k razvoju alkoholizma, pri alkoholikih pa je večje tveganje razvoja depresije. Slednja ima sicer izjemno veliko vlogo pri samomoru. Kar okoli 90 odstotkov ljudi, ki si vzamejo življenje, se bojuje z depresijo ali kakšno drugo duševno motnjo. Zagotovo je eden od dejavnikov, ki k temu pripomorejo, tudi pritisk slave in Hollywooda. Ta sta, poleg psihičnih težav, v zadnjih desetletjih čez rob potisnila številna znana imena – Kurta Cobaina, ki so mu postavili diagnozo bipolarne motnje, Ernesta Hemingwaya, Marilyn Monroe, Heatha Ledgerja, Virginio Woolf, Amy Winehouse in mnoge druge. Številni pa se v soju žarometov še vedno bojujejo z zahrbtno boleznijo in skušajo s svojimi zgodbami pomagati drugim. Z depresijo ali bipolarno motnjo tako živijo Jim Carrey, Axl Rose, Roseanne Barr, Catherine Zeta-Jones, Russell Brand in britanski komik Stephen Fry, ki je za dokumentarni film »Stephen Fry: Skrivno življenje manične depresije«, v katerem je odstrl tančico te bolezni, celo prejel nagrado emmy.
»Nevihta komičnega genija«
»Spominjati se moraš najboljših in najslabših stvari o človeku. V Ameriki po smrti radi ustvarijo mit iz posameznika,« je Williams leta 2010 rekel v intervjuju za Guardian. Zdi se, da se po njegovi smrti vsi spominjajo le najlepših. Ameriški predsednik Barack Obama je sporočil, da je 63-letnik svoj talent tistim, ki so ga najbolj potrebovali, razdajal prostovoljno in rade volje. Prijatelj in režiser Steven Spielberg je šel korak dlje: »Robin je bil prava nevihta komičnega genija in naš smeh je bil grom, ki ga je vzdrževal.« Sožalje je prek spletnih družbenih omrežij sporočila celotna hollywoodska smetana. »Imam strto srce,« sta sporočila Danny DeVito in Ellen DeGeneres. Da bodo velikega človeka, umetnika in prijatelja zelo pogrešali, pa so dodali še Kevin Spacey, Eddie Izzard in John Travolta.
Velikemu igralcu so se včeraj poklonili tudi navadni smrtniki, ki so spominska obeležja nanj postavili kar na nekaterih osrednjih točkah njegovih filmov. V Bostonu h klopci, kjer so snemali Dobrega Willa Huntinga, nosijo cvetje in puščajo s kredo napisane najljubše citate iz filma, pred hišo, v kateri je v nanizanki živel Mork, gorijo sveče, podobno tudi v San Franciscu pred hišo, v kateri so snemali film Očka v krilu. Mnogi še vedno ne morejo verjeti, da igralca, ki je bil vedno videti tako zelo srečen, v resnici ni več. A Williams je že nekaj časa vedel, da sreča ni vse. »Ni me strah biti nesrečen, saj je tudi to v redu. In ko se tega zaveš, je vse lažje. To je pravo darilo,« je končal enega od intervjujev.
