Nino Robić, ki je v nedeljo v 84. letu starosti umrl v Ljubljani, je sodeloval že na prvem festivalu Slovenska popevka leta 1962 na Bledu in tistega leta zapel štiri skladbe, v alternaciji, kot je bilo na popevkarskih festivalih v tistih časih v navadi. Zvezde padajo v noč, sta, zanimivo, napisala brata Avsenik, besedilo je dodal Ciril Zlobec, poleg Nina Robića je skladbo zapela tudi Marjana Deržaj. Pojdi spet na Bled je napisal Franc Podjed, ob Robiću je skladbo pela tudi Majda Sepe, ki je istega leta v alternativni verziji z njim zapela tudi zimzeleno Zemlja pleše, z besedilom Gregorja Strniše in glasbo Mojmirja Sepeta. Ob naštetih treh je tega leta Robić poskušal tudi s skladbo Planinsko veselje, a se z njo ni uvrstil v finalni večer.
Kalil se je v hotelu Slon
Že samo ti podatki brez dvoma govorijo o očitni vpetosti Nina Robića v samo rojstvo naše popevke. Leto kasneje je tako na Bledu zapel še tri popevke, leta 1964 in 1965, ko je bil v festival v Ljubljani, po dve, potem pa je na tej prireditvi nastopal občasno, a lahko bi rekli zelo uspešno. Leta 1969 je na Slovenski popevki zapel verjetno svojo največjo uspešnico, skladbo Ura brez kazalcev, ki sta jo napisala Ati Soss (glasba) in Miroslav Košuta (besedilo) in ki velja za enega najbolj prepoznavnih evergreenov v našem prostoru. Med pomembnejšimi uspehi Robića je bila še skladba Bele ladje, ki jo je zapel v duetu z Majdo Sepe in ki je tudi v sodobnem času doživela nekaj priredb.
Nino Robić je sicer prišel v Ljubljano iz Garešnice pri Bjelovarju, kjer se je 27. maja 1931 rodil v družini glasbenih genijev. Seveda, njegov brat je bil verjetno najbolj popularen jugoslovanski pevec petdesetih in šestdesetih let Ivo Robić, človek, katerega skladba Morgen je edina melodija iz naše bivše domovine, ki se ji je uspelo uvrstiti na Billboardovo lestvico najbolj prodajanih plošč v ZDA: Morgen je bila septembra 1959 na trinajstem mestu. Lahko bi nekaj povedali tudi o tem, da je starejši od bratov avtor znane skladbe Strangers in the Night, s katero je uspel Frank Sinatra, a naj se vrnemo k Ninu Robiću, ki je za slovensko glasbo in za našo popevko celo veliko pomembnejši kot njegov starejši brat.
Nastope v Ljubljani je Robić začel leta 1956 v nočnem baru ljubljanskega hotela Slon. Kot je pred dvema letoma v svojih spominih povedal našemu novinarju Branetu Šalamonu, je bil hotel Slon v petdesetih letih kalilnica poznejših glasbenih zvezd. Nino je tam najprej podpisal enomesečno pogodbo, ki so jo kmalu podaljšali na eno leto. Legenda pravi, da je na odru bara v Slonu začela kariero tudi Marjana Deržaj, še več, na odru naj bi zamenjala ravno Nina Robića, ki jo je odkril, preden je odšel v vojsko. Kariero je sicer prekinil, a je vojaški rok na srečo služil – v Ljubljani.
Zapustil več kot 300 posnetkov
V Sloveniji se je začel počutiti domače, se poročil in ostal, tudi zato, ker je ob petju leta 1962 dobil mesto glasbenega urednika na Radiu Slovenija, kjer je ostal do upokojitve v devetdesetih letih. Po drugi strani je seveda veliko nastopal in snemal. V glasbenem arhivu je tako ostalo okoli 330 posnetkov, na katerih poje. Poleg nastopov v bivši domovini je treba omeniti še njegove turneje po Nemčiji in Sovjetski zvezi.
Robić se v zadnjih letih kot pevec ni veliko izpostavljal. Pred nekaj leti je še nastopil v Jazz klubu Gajo in bil izvrstno sprejet, še zadnjič pa je bil pred mikrofonom ob petdesetletnici Slovenske popevke leta 2012. Sicer pa se je ukvarjal s slikarstvom, rad je tudi muharil in gobaril.
