V javnosti se pojavlja kot multipla osebnost z več kot dvajsetimi identitetami. Nekatere so javne, druge enkratne, nekatere živijo več let ali pa samo petnajst minut. V nasprotju z (zdaj že klasičnimi) konceptualnimi performerkami, ki delajo na izgradnji umetniške avre in prezence, se Nataša Berk ukvarja ravno z razgradnjo identitete in premeščanjem avre v polje, ki konfrontira, izziva in provocira. Lahko bi rekli, da je njena umetniška persona v nenehnem »postajanju«, kar je skladno s posthumanistično teorijo identitete, ki se neprestano izmika trdnim ali statičnim označbam. Od njenih najbolj znanih javnih likov naj omenim samo nekatere: Mojca Lešnik je bila udeleženka tečaja za kustose sodobne umetnosti leta 2006, svoj konec pa je doživela na lanskem Trienalu slovenske sodobne umetnosti U3, ko je umetnik Miha Horvat oznanil njeno smrt. Mlada umetnica Viivi Tarik iz Finske se je prijavila na javni poziv za predstavitev mladih umetnic in umetnikov v Umetnostni galeriji Maribor. Marca 2015 se bo predstavila z delom Even For Dada Time is Too Abstract. Delo je odziv na kulturno okolje, ki se je prezasitilo zapletenih artikulacij umetnosti, zato najde edino rešitev v da-da. Med njenimi javnimi liki pa najdemo tudi glasbenico Hildegard Stein in preprodajalko z umetninami Tito van Jeloevsen. Poleg javno znanih likov je Nataša Berk uprizorila tudi številne javnosti neznane osebe, ki so ponazarjale posamezne vidike človeka v odnosu do družbe, pri čemer v svojih likih vedno ostane zvesta temu, kar prepoznava kot družbeno realnost. Like oblikuje tako, da si zamisli nekaj vodilnih točk ali razpoloženj, zraven pa dopušča dovolj odprtega prostora, da se lahko zgodijo tudi naključne situacije v interakciji z okoljem.
Podobno metodologijo uporablja tudi pri snap shot fotografiji, fotokolažih in videu. Kot umetnica izhaja iz fotografije in videa, vendar se v zadnjem času z njima redko predstavlja v galerijskem kontekstu, saj se ji galerije ne zdijo najbolj primerni prostori za prikazovanje tega dela njene produkcije. S fotografijami želi ujeti vizualni trenutek, ki ga beleži skoraj vsak dan, za kar se ji zdijo spletna mesta, njen blog in socialna omrežja najprimernejši prostor za komunikacijo z javnostjo. Podoben odnos ima tudi do videa, ki ga uporablja kot hipen in neposreden medij predvsem na spletu.
V zadnjem času jo zaposluje več odvodov, ki izhajajo iz njenega skrivnostnega in silnega nastopa na lanskem festivalu Kiblix, ki je bil napovedan kot performans japonsko slovenske umetnice neagushi™ z naslovom solo-PMP (Party Monster Performer). Ob zaključku performansa je na steno v Portalu Kibla napisala grafit: »I went to art school and all I got was this fucqueen attitude.« Na podlagi tega performansa je letos povabila tri fotografske ustvarjalce, da posnamejo njene portrete s tem napisom, ki jih bo objavila kot oglase v reviji Folio. S takšnimi izjavami Nataša Berk nastopa kot ostra, aktivna in humorna kritičarka umetniškega sistema in drugih sistemov družbene afirmacije in samopromocije. Koketira tudi s popularno kulturo, pri čemer opušča definicije in ločnice med visoko in nizko kulturo.
