Z malo dobre volje in božje pomoči gre. Le da se je treba namesto proti zahodu in Lizboni obrniti na vzhod proti Vladivostoku.
»Iskal sem te od Ljubljane do Vukovarja,
čez Batino in Novi Sad do Đerdapaaaa,
v Drobenti Turnu Severin se je pot razcepila,
me čakaš v Kijevu ali Saraajeeevu in kdaj
zaslišim spet tvoj glas v kabini mojega kamijoona?«
Iz tega so narejene sodobne mitologije. Od Easy Riderja naprej je življenje road movie.
Sedel sem na visoko dvignjenem bregu Donave v Batini in gledal čez most, ki Evropo povezuje z njenim vzhodnim repom. Ali ta pokrajina zna povedati zgodbo o sebi, ki hkrati poveže preteklost s prihodnostjo in veselje do orientalizma združi s pristno ikonografijo modernizma?
Geografija je na mestu. Ob Donavi so mesta, ki evocirajo spomin na zadnjo vojno med zahodnim in vzhodnim rimskim imperijem. Ilok, Vukovar, Borovo, Dalj, Erdut, Batina. Danes so to zaspana naselja, ki kažejo srednjeveške trdnjave in baročne cerkve, vendar je treba samo popraskati pod površino in takoj začnejo pripovedovati zgodbe o junaštvih in prevarah. Zgodba sama od sebe seveda ne pove veliko. Odvisna je od pripovedovalca in od tega, kako jo pove. Od Iloka do Belega Manastira pa so kraji ob Donavi skopi v pripovedovanju, kot da bi jim bilo nerodno govoriti o svoji zadnji vojni, raje bi videli, da je ne bi bilo, ne govorijo o junaštvu, ampak o obžalovanju. Veseli pa so, ker jih od nje sedaj loči Donava, ki je ponovno velika imperialna reka na meji dveh svetov.
Tako je vsaj videti ob sončnem zahodu v Batini, pod velikim vojaškim spomenikom, ki moli svoja orožja na vzhod. Prizor je veličasten. Tukaj evropska trdnjava pokaže svoje zobe vsem, ki bi vanjo radi vdrli z vzhoda. Spodaj je most z mejnim prehodom, zgoraj pa velika ploščad z Augustinčićevimi bronastimi kipi sovjetskih vojakov, ki so leta 1944 tukaj v tisočih padli v eni zadnjih bitk z Wehrmachtom.
»Od kod pa vi tukaj?« se je čudil moški, ki se je vračal iz vinograda. Spomenik je na koncu razdrapane poti, ki se vije med vinogradi in vinskimi kletmi in konča v prepadu nad Donavo.
»Včasih je bilo tukaj polno ljudi,« je zmajeval z glavo. »Danes ne pride nihče več.«
Spomenik je pozabljen, vendar so zelenice urejene, trava pokošena, drevje pa obrezano, ker za svojo zgodovinsko dediščino skrbi Rusija.
V teh krajih se zgodovino raje pozabi, ker so z njo same neprijetnosti. Ali pa se jo vzame in porabi za kaj drugega.
Pozno ponoči je na Apatinski cesti v Somboru takoj za mostom tabla kazala, da je na desni hotel. Velika železna vrata so bila na stežaj odprta, stražila sta jih dva kamnita leva, za njimi pa je dolg in temačen drevored peljal do slabo osvetljene hiše. Park je vzbujal vtis starega gospoda, ki nosi elegantne, vendar ponošene obleke izpred dvajsetih let, ko mu je šlo še dobro. Hiša je bila videti zapuščena.
V zapuščeno recepcijo se je čez dobrih deset minut prikazal suhljat moški v belem natakarskem suknjiču in s črnimi zobmi.
»Bom pogledal, če je kakšna soba urejena,« je odgovoril na vprašanje, ali imajo kaj prostega. Potem je govoril o svojih lepih spominih na Slovenijo, ko je bil natakar v vojaškem domu v Postojni in domač tudi nasproti avtobusne postaje v Ljubljani, kjer je imela JLA svoj klub.
»Takrat se je dobro živelo,« je zavzdihnil. »Potem pa...«
Nekatere reči je bolje, če ostanejo neizgovorjene. Na desni strani je bil prizidan steklenjak z dvajsetimi ali tridesetimi velikimi mizami. Tam je očitno potekala velika reč, ki je za seboj pustila prevrnjene stole, prte na tleh in kupe praznih steklenic. Eno sobo je gospod našel urejeno. V hotelu ni bilo gostov.
»Oprostite za nered,« je rekel. »V petek smo imeli krst, v soboto poroko, danes pa je rojstni dan praznoval najmočnejši človek na Balkanu.«
»Pardon?«
»To so ljudje, ki z zobmi vlečejo kamione in tekmujejo v metanju hlodov na daljavo. Povabil je vse svoje prijatelje iz Evrope, ki tekmujejo z njim.«
Hotel je res vzbujal vtis, da je čezenj šel vihar in odgnal vse ljudi. Gospod je bil edini prebivalec tega nenavadnega kraja.
»To so ogromni ljudje, ampak zelo krotki,« se je opravičeval naprej. »Zapestja imajo debela kot moje stegno. Eden je bil tako širok, da ni mogel skozi vrata in je prišel v jedilnico z okvirjem vrat okoli vratu. Veste, alkohol gre zelo slabo skupaj s steroidi. Imeli smo sitnosti.«
Z roko je pokazal na razdejanje. Vendar se ni zgodilo nič takega, da nekaj metel in potrpljenja ne bi moglo popraviti vtisa. Le da je bil gospod vse, kar je ostalo od osebja, in je pospravljal vso noč. Zjutraj je bil na smrt utrujen, vendar zadovoljen, ker je bil prostor urejen.
»Veste, to je šele zelo kratek čas hotel,« je rekel s ponosom. »Prej je bila to Titova vila. Sem je hodil na lov. Tukaj so spali največji svetovni državniki tistega časa. Potem so jo privatizirali in sedaj je v drugi funkciji.«
V resnici se nikoli nič zares ne vrže proč.
