Mednarodni grafični likovni center (MGLC) bo tako sočasno gostil umetnika zelo različnih generacij in izraznih slogov. Andrej Jemec je leta 1934 rojeni akademski slikar in grafik, tudi dobitnik Prešernove nagrade za življenjsko delo. Na razstavi Geometrija in rokopis 1967–1983 se bo predstavil z risbami, slikami, mobilnimi objekti in kolaži, med grafikami pa so tudi jedkanice in akvatinte iz obdobja v naslovu postavitve. Mina Fina je sicer prav tako že uveljavljena umetnica, ki pa pripada precej mlajši generaciji. Pod naslovom Včasih nič, včasih kaplja čez rob bodo na ogled ilustracije, na katerih se nenehno medsebojno dopolnjujeta podoba in beseda.
Za raznoliko publiko
Obe razstavi, ki se bosta 2. novembra sočasno tudi zaprli, je postavil kustos Božidar Zrinski. Ta pojasnjuje, da je v MGLC hkratno sobivanje dveh raznolikih razstav že precej utečena praksa, ki privabi zelo različno občinstvo. Tokrat je večji del galerije rezerviran za bolj renomiranega umetnika, medtem ko bo mlajša ustvarjalna moč prikazana v zadnjih dveh sobanah.
»Obiskovalec v eni točki preide z ene razstave na drugo, kar je po svoje zanimiva izkušnja,« meni kustos. »Razstavi se vsebinsko ne dopolnjujeta in ne prepletata. Seveda je možno najti kakšne formalne povezave, kot denimo tehniko sitotiska in kolaža, a te niso bile vodilo pri nastajanju razstav. Gre za dve povsem samostojni postavitvi. Razstava Andreja Jemca je študijsko naravnana in se osredotoča na natančno določeno obdobje njegovega dela. Veže se na grafike, ki jih hranimo v stalni zbirki MGLC. Razstava Mine Fine pa je projektno zastavljena in narejena izključno za naš razstavni prostor,« še dodaja Zrinski.
Rišem, kot bi pisala dnevnik
Mina Žabnikar, znana kot Mina Fina, je prepričana, da sta razstavi kot kontrapunkt, saj se kažeta različna pristopa do materialnosti. Poleg tega sama izhaja bolj iz oblikovalskega, njen kolega pa iz slikarskega izhodišča. Razstavljena dela Andreja Jemca so nastajala skoraj dve desetletji, podobe Mine Fine pa približno dva meseca. Umetnica je namensko prav za to razstavo svoja dela natisnila v grafičnem ateljeju MGLC, kar pomeni, da bodo nocoj prvič na ogled.
Kot pravi sama, so njene risbe zelo intimne. »Vedno rišem na način, kot bi pisala dnevnik. Izdelujem nekakšno svojo čustveno abecedo.« Zanimajo jo predvsem medčloveški odnosi, v zadnjem času pogosto izrisuje podobe žensk iz erotičnih in pornografskih revij. »Raziskujem, s kakšno govorico telesa in grimasami je ženska reprezentirana v moških revijah. Ugotovila sem, da so poze užitka močno skanonizirane, iz česar sem izhajala v svojih risbah,« razkrije. V ozadju naslova razstave Včasih nič, včasih kaplja čez rob pa je misel, da dandanes ne obstaja več zlata sredina, temveč so stvari bodisi dobre bodisi slabe.
Na podobe se naslanjajo krajša besedila, katerih funkcija je vizualno dopolniti risbe. »Vselej rišem v skicirke in si med delom zapisujem citate ali besedne zveze iz filmov, knjig in pesmi. Včasih pa nastanejo tudi krajši izvirni dnevniški zapisi. Ta rokopis je kot nekakšna intimna tipografija, ki sama po sebi deluje kot vzorec.«
Iskanje meja izraznih medijev
Razstava Geometrija in rokopis 1967–1983 na najbolj celosten način doslej predstavlja ta del opusa Andreja Jemca. »Šele takšne predstavitve me spomnijo na pozabljena vprašanja, denimo, kakšen pomen je v letu 1967 imelo moje pojmovanje ustvarjalne svobode, da sem takrat zapustil že znane, uveljavljene in konjunkturne 'svetlobne pejsaže' in se povsem predal vprašanju slikarske obravnave barve in njenih neskončnih možnosti. Razumljivo, da mi je to na široko odprlo pot do radikalnejših vprašanj vsega, kar je mogoče uresničiti z likovnim jezikom,« iz današnje perspektive o tem časovnem obdobju pravi umetnik.
Prepričan je, da so najbolj »vroče« vsebine življenja še kako navzoče v umetnosti, saj terjajo nove ustvarjalne oblike. »V mojem primeru je šlo najprej za vrnitev k slikovnemu jeziku kot izraznemu sredstvu, k njegovim temeljnim konceptualnim osnovam, kot so črta, barva ali ploskev.« Njegova umetniška pričevanja o vprašanjih tistega časa so tudi danes zanj edina logična. »Odgovore sem iskal z barvami, oblikami, analizami… Raziskoval sem tudi status slike kot slike, kje so meje njenih možnosti kot avtonomnega medija umetnosti.«
