»Nova evropska komisija bo morala izjemno pazljivo krmariti med evropskimi institucijami za ohranitev svoje neodvisnosti. Parlament je na zadnjih evropskih volitvah evropskemu svetu de facto odvzel pristojnost predlaganja kandidata za predsednika evropske komisije. S to povečano vlogo parlamenta se je izpostavilo trenje med neodvisnostjo in tehnokratsko legitimnostjo komisije na eni strani ter političnostjo in njeno demokratično legitimnostjo na drugi strani,« ocenjuje dr. Sabina Kajnč Lange, predavateljica na Evropskem inštitutu za javno upravo (EIPA) v Maastrichtu Ta razpetost komisije med svetom, evropskim svetom in parlamentom vpliva tudi na odločitve držav članic o kandidatih za komisarje in na Junckerjeve preference pri izbiri komisarske ekipe.
V komisijah vse več izkušenih politikov
Novi predsednik evropske komisije bo pri sestavljanju komisarske ekipe ob upoštevanju izkušenj kandidatov tako moral upoštevati številne dejavnike. Bolj vplivne horizontalne resorje (gospodarske, zunanjo politiko), kjer imajo komisarji vpogled v postopek pri večini zakonodajnih zadev, mora enakomerno porazdeliti med nove in stare države članice, med vzhod in zahod celine ter med sever in jug Evrope. Prav tako mora pri svoji politični aritmetiki podobe nove komisije vzeti v obzir še resorne interese najvplivnejših držav, ki so svoje zanimanje za najmočnejše, predvsem gospodarske resorje bolj ali manj javno nakazale že pred tedni. Težavo novemu predsedniku komisije povzroča za zdaj relativno majhno število žensk, ki jih države predlagajo na komisarska mesta. Če ne bo v njegovi ekipi vsaj deset komisark – k takšnemu številu ga pozivajo tudi odhajajoče komisarke iz Barrosove komisije – utegne njegova celotna ekipa doživeti težave pri potrjevanju v evropskem parlamentu.
To je zgolj del enačbe pri sestavljanju nove komisarske ekipe. Upoštevati mora še rezultat evropskih volitev, katerega pa predsedniki evropskih komisij praviloma ne preslikajo enakomerno na razdelitev portfolijev po največjih evropskih političnih skupinah. V času Evropske gospodarske skupnosti so strokovnjaki v komisiji imeli velik, a nikoli prevladujoč delež komisarskih mest. Trend vključenosti izkušenih politikov v komisijo je v preteklih komisijah postal vse močnejši, še posebej izrazito pa po uveljavitvi lizbonske pogodbe, ki je premešala pristojnosti evropskih inštitucij. Parlament je kot nadzorni organ evropske komisije postal močnejši od evropskega sveta, gremija voditeljev vseh držav članic.
V ekipo želi težkokategornike in strokovnjake
Po doslej znanih podatkih so države članice v večji meri kot do zdaj za novo komisarsko ekipo predlagale izkušene politike. »Junckerju bi ustrezala uravnoteženost med političnimi težkokategorniki in strokovnjaki. Prve potrebuje za tesnejše vezi s svetom, druge pa za ohranjanje tehnokratske legitimnosti komisije. Ker bo politične težkokategornike znotraj komisije težje obvladoval, bodo politično manj izpostavljeni člani komisije z Junckerjevega vidika verjetno dobrodošli, da pri odločanju v komisiji ne bo šlo prav vedno na nož,« pravi Kajnč-Langejeva. Komisija praviloma odloča z enostavno večino, a je v zadnjih desetih letih obeh Barrosovih ekip tako glasovala le dvakrat. Konsenz je bolj želena oblika sprejemanja odločitev. Prav takšno, konsenzualno odločanje je sicer pomembno za komisijo, saj izboljšuje njeno pogajalsko pozicijo do evropskega sveta. Če so odločitve v komisiji sprejete konsenzualno, so te namreč laže predstavljene tako, da so v splošnem interesu EU.
