Največji talent

Slednji bolj bežnim spremljevalcem tenisa resda zveni najmanj znano in ima iz svojih tekmovalnih dni precej manj odmevnih rezultatov od prve trojice, a je bil prav on poleg domačega matadorja deležen najglasnejšega aplavza in največje pozornosti ob prihodu na igrišče. Nič čudnega, saj teniški poznavalci dobro vedo, koga velja ves čas budno spremljati, da jim ne bi ušel kakšen od njegovih majhnih ali velikih trikov, s katerimi ves čas zabava gledalce. In nedvomno je bil zanje prav 58-letni Iranec z mogočnimi brki tudi tokrat glavni magnet in največji junak.

Bahrami namreč velja za največjega šaljivca med tenisači in nespornega kralja ekshibicijskih dvobojev, zaradi česar vsako leto 40 tednov preživi na potovanjih po teniških prestolnicah, kjer igra z najbolj znanimi aktivnimi in bivšimi tenisači. »Imam res čudovito življenje. Kljub mojim letom me vabijo po vsem svetu, da igram z največjimi teniškimi legendami in zabavam gledalce, kar mi je bilo vedno pomembneje kot zmagovati. Ob tem pa imam še priložnost spoznavati tako lepe kotičke sveta, kot je tokrat Umag,« nam je povedal pred sobotno predstavo, v kateri je gledalcem spet sproščeno in uspešno prikazal že običajni, a vedno znova navdušujoči repertoar teniških mojstrovin: od udarcev med nogami, za zadnjico ali s hrbtom proti mreži in zadetih volejev brez gledanja žogice do serviranja s hkratnim držanjem šestih žogic, lovljenja žogice v hlačni žep in neverjetno rezanih žogic. Vselej z nalezljivim nasmeškom in ob simpatičnem spogledovanju s publiko.

»On je enostavno genij,« ga je nekoč opisal pogost nasprotnik na teh dvobojih, sloviti Američan John McEnroe, ki je bil v svoji aktivni karieri zaradi svojega izrednega občutka in nadarjenosti velikokrat omenjan s prav to besedo, a se je sicer vedno raje jezil na sodnike kot pa pohvalil kakega od tekmecev. Nad Bahramijem je odkrito navdušen tudi Rod Laver, še eden od najboljših tenisačev v zgodovini, ki je po ogledu ene njegovih predstav dejal, da je to najbolj »naravno nadarjen tenisač, ki je kadar koli v rokah držal lopar«.

Kljub tako nedvoumnim pohvalam največjih teniških mojstrov Bahramija seveda ni mogoče uvrščati med najboljše tenisače svojega časa, saj so statistična dejstva neizprosna. Med posamezniki je bil v času aktivnih teniških let na svetovni teniški lestvici najvišje uvrščen le na 192., med dvojicami pa na 31. mesto. Poleg nadarjenosti je pač za vzpon na lestvici potrebnih še ogromno volje, dela in kajpak tudi denarja in dobrih pogojev. In denarja in dobrih pogojev Bahrami kot edini iranski profesionalni igralec tenisa v ključnih letih res ni imel. Po vseh peripetijah, ki so se mu zgodile v življenju in ki bolj kot na teniško kariero spominjajo na precej neverjeten avanturistični film, se je profesionalnemu tenisu namreč lahko resneje posvetil šele pri 30 letih. In tri leta kasneje svojo nadarjenost med drugim dokazal z uvrstitvijo v finale dvojic v Roland Garrosu (skupaj s Francozom Ericom Winogradskim).

Ničesar ne obžaluje

»Ilie Nastase mi je nekoč rekel, da bi lahko bil med desetimi najboljšimi, če bi lahko igral s profesionalci med 20. in 30. letom. Ne vem, če bi bilo res tako. A o tem niti ne razmišljam. Navdušen sem, da se zdaj lahko družim z najboljšimi in da me ljudje želijo videti. Še na resnih tekmah nisem želel prehitro zmagati, da bi gledalci imeli čim več od tekme in da bi jih spravil v dobro voljo s kakšno šaljivo potezo. Zame bi bil poraz, če jih ne bi uspel nasmejati. Veliko dvobojev sem zaradi takega pristopa seveda tudi izgubil, a je vse poplačano s tem, da me radi hodijo gledat,« pravi Bahrami, ki med aktivnimi igralci sam sicer najraje gleda Rogerja Federerja in Jo-Wilfreda Tsongo, od že upokojenih pa najbolj ceni Nastaseja, Laverja in Fabricea Santoroja.

Če že ni mogoče povsem zagotovo trditi, da je Bahrami res najbolj nadarjen igralec, ki je kdaj držal v rokah lopar, pa se ne moremo zmotiti, če rečemo, da je zanesljivo najboljši tenisač, ki je kdaj igral s kuhinjskimi pripomočki. Bahrami je kot sin revnega vrtnarja, ki je urejal okolico v teniškem centru v Teheranu, že od svojega sedmega leta veliko časa preživel ob teniških igriščih, a je imel nanje dostop le kot pobiralec žog za bogate člane kluba. Svojega loparja vse do 13. leta sploh ni imel, zato je najdene oguljene žogice nabijal v zid (največkrat v mraku v izpraznjenem plavalnem bazenu) kar s smetišnico, ponvijo, ročajem metle, kako desko ali dlanjo. Prav tem nenavadnim »pripomočkom« pripisuje precej zaslug za razvoj svojih izjemnih spretnosti. Te niso dolgo ostale neopažene pri članih kluba, zato so najstniku končno dali pravi lopar in mu dovolili igrati na igrišču. Pri šestnajstih je že postal član iranske reprezentance Davis Cup in zanjo nato v naslednjih letih v dvanajstih dvobojih nanizal devet zmag. Za uspehe je od iranskega šaha dobil hišo, avto in dovoljenje za potovanje po svetu in kazalo je, da se mu obeta lepa mednarodna kariera. A leta 1978, pri njegovih 21 letih, se je čez noč vse sesulo. Iranska islamska revolucija je z oblasti vrgla izkoriščevalskega šaha, nova Homeinijeva oblast pa ni imela nobenega razumevanja za šport, še posebej ne za tenis, ki je veljal za najbolj elitističnega. Klube so zaprli, profesionalni šport pa prepovedali, tako da Bahrami skoraj tri leta sploh ni mogel igrati tenisa. A leta 1980 so v Teheranu spet organizirali teniški turnir, Pokal revolucije, in Bahrami je na njem zmagal. »Za nagrado sem dobil potovanje v Atene in sem ga poklonil takratnemu dekletu. A že naslednji dan mi je vrnila letalsko vozovnico in rekla, naj jo sam vzamem in jo ob doplačilu 200 dolarjev zamenjam za karto do Nice, kjer bi lahko igral tenis. To je bilo zelo nesebično od nje in mi je za vedno spremenilo življenje,« se spominja Bahrami. V Francijo je odšel z vsemi prihranki v vrednosti 2000 dolarjev, a že po nekaj dneh naredil veliko neumnost. »Cene so bile tam tako visoke, da mi denar ne bi zadoščal za več kot 10 dni, pa sem šel v igralnico, da bi si ga priigral več. In sem seveda izgubil čisto vse. V igralnico v življenju nisem več stopil,« nam je zaupal v Umagu.

Nameraval se je že skesano vrniti v Iran, a je v Nici srečal rojaka. Ta ga je predstavil lokalnemu teniškemu klubu, kjer so mu po preizkusu dovolili honorarno poučevati tenis. A kljub nespornemu teniškemu znanju učencev ni imel veliko, saj je znal govoriti le angleško. V celem tednu je včasih nabral le nekaj ur učenja in ves denar porabil za spanje v zanikrni kleti in nekaj hrane. A klub mu je vsaj vsake tri tedne podaljševal vizum, dokler mu marca 1981 francoske oblasti niso postavile ultimata: ali naj se izreče za političnega begunca ali pa naj se vrne v Iran.

Ilegalec na turnirju

»Nisem se imel za političnega begunca, ki bi ga ubili ob vrnitvi v Iran, ampak sem bil zgolj željan igranja tenisa in sem le zato hotel ostati v Franciji. Moral sem se začeti izmikati policiji, saj bi me brez ustreznih dokumentov takoj izgnali,« se spominja tistih dni. Zaradi lažjega skrivanja pred policijo je odšel v Pariz, kjer je spal po parkih, ena sama francoska štruca pa mu je morala pogosto zadoščati za več dni. Maja 1981 se je s pomočjo teniškega znanca prijavil na kvalifikacije za pariški grand slam turnir in se po treh zmagah uspešno prebil v prvi kolo glavnega turnirja, kjer je premagal še francoskega reprezentanta Hailleta. Zgodba o uspehu ilegalnega emigranta brez strehe nad glavo je odjeknila in zaradi zavzemanja francoskih športnih novinarjev in tenisačev mu je država podelila zeleno karto za leto dni. Po štirih letih je dobil še potni list in se je tako leta 1986 pri 30 letih končno lahko priključil teniškim profesionalcem in potoval s turnirja na turnir. Do leta 1991 je med dvojicami z različnimi soigralci osvojil dva turnirja ATP in se uvrstil še v deset finalov, med drugim tudi na pariškem grand slamu, kjer je prislužil levji delež od dobrih 300.000 dolarjev osvojenih nagrad. Upokojil se je pri 37 letih, potem ko je še zadnjič zaigral za iransko reprezentanco, ki se je po 15 letih spet vključila v Davis Cup. Bahrami se nikoli ni odrekel iranskemu državljanstvu in se v Iran še dandanes rad vrača. Sicer pa s francosko ženo, dvema sinovoma in psom srečno živi v Parizu, kjer se mu že dolgo ni več treba skrivati, ampak je rad viden kot gost na elitnih športnih in družabnih dogodkih.

A po srečnem spletu okoliščin, kakršnega v Bahramijevem razburljivem in težkem življenju vseeno nikoli ni manjkalo, njegova upokojitev po vse prekratki karieri teniškega profesionalca v resnici ni pomenila konca, ampak šele pravi začetek in svetovno slavo. Leta 1997 je združenje ATP poleg običajnih teniških turnirjev začelo pripravljati še serijo veteranskih turnirjev pod nazivom Turneja šampionov, na kateri nastopajo le že upokojeni igralci, ki so kdaj bili najboljši na svetu, zmagovalci Davisovega pokala ali vsaj finalisti grand slama med posamezniki. Edina izjema, ki ne izpolnjuje teh strogih pogojev, je Bahrami. A nihče od pravih bivših šampionov se ne pritožuje ali gleda nanj zviška, saj se zavedajo, da so njihovi sedanji nastopi zaradi trikov teniškega klovna neprimerno bolj zanimivi. Brkati Iranec s svojim nalezljivim šarmom in humorjem ter čarobnimi teniškimi triki ostaja glavni junak teh dvobojev, bodisi v živo bodisi v številnih posnetkih na spletu. Še večji junak pa postane v očeh tistih, ki spoznajo njegovo neverjetno življenjsko zgodbo.