Nocoj so v mestu ob Savinji v pričakovanju vrhunca prireditve Pivo in cvetje, ko v mesto pride tudi največ obiskovalcev. Te na sobotno noč najbolj pritegne ognjemet, zadnjih nekaj let pa tudi vodna simfonija na reki Savinji, ki je V Evropi edinstven preplet glasbe, svetlobe in posebnih učinkov. Številni prihajajo predvsem zaradi dobre zabave in ugodne cene piva, za katerega je treba letos odšteti dva evra. Daleč najbolj oblegan je točilni pult domače pivovarne, kjer točijo posebne, tudi specialne vrste piv, tudi tako imenovano nefiltrirano pivo, ki ga sicer ni mogoče dobiti nikjer drugje. A brez cvetja seveda ne gre. Prav z razstavo cvetja davnega leta 1963 se je vse skupaj v Laškem tudi začelo.
Cvetja večina danes ne opazi
»Bil sem v sedmem razredu osnovne šole, ko sem bil že aktivno vpet v aktivnosti takrat še turistično-olepševalnega društva. In spomnim se, ko smo leta 1964 pripravili prvo prireditev, ki se je najprej imenovala Cvetje in pivo. Šele ko se je v organizacijo aktivno vključila pivovarna, smo pivo postavili v nazivu na prvo mesto. Obiskovalcem, ki so prihajali v Laško, pa smo na prsi pripenjali šopke, ki smo jih sami izdelali iz svežega cvetja,« se prve prireditve pred pol stoletja spominja Anton Vodišek, predsednik Hortikulturnega društva Laško, ki je še danes aktivni član organizacijskega odbora. Kot pravi, je bila prireditev za mestece Laško, ki šteje vsega 4000 prebivalcev, ki so v zlatih devetdesetih letih gostili tudi po 140.000 obiskovalcev, vedno precejšen zalogaj.
»A hkrati je bil to dogodek, na katerega so bile vezane tudi nekatere pomembnejše naložbe, ki so do prireditve vselej morale biti zaključene. Marsikaj se je v mestu naredilo in zgradilo tudi na račun Piva in cvetja,« pravi Vodišek, ki obžaluje, da so se mladi nad cvetjem pogosto vandalsko izživljali. »Ogromno rož so uničili, jih tudi ukradli ali pa pometali v reko Savinjo. In to cvetje, ki je bilo last domačinov in so ga vzgojili sami in z njimi ozaljšali mesto,« se spominja Vodišek nekdanjih let, ko za red še niso skrbeli varnostniki. In doda, da so imeli v najboljših letih v paradi tudi po 18 cvetličnih vozov, z maketami mestnih in vaških znamenitosti.
»Žal obiskovalci cvetja preprosto tudi zdaj ne vidijo, ker v mesto prihajajo šele, ko je že mrak. Letos smo naredili ogromno cvetličnih aranžmajev in jih razporedili po vsem mestu, ker smo izgubili park, v katerem smo prirejali tradicionalne razstave,« še pove naš sogovornik in prizna, da bi mu bilo žal, če prireditve drugo leto morda ne bi bilo več. »Ta se je skozi leta nenehno razvijala in širila, za kar gre velika zasluga številnim prostovoljcem, ki nikoli niso delali za denar. Druženje je bilo vselej v ospredju, ne denar oziroma zaslužek,« poudari Vodišek. In ne pozabi izpostaviti Antona Turnška, dolgoletnega direktorja pivovarne, pod čigar vodstvom je prireditev doživela največji razcvet.
Jutri pa še na ohcet
»Mene glasba nikoli ni motila, nasprotno, uživam, ko je mesto polno ljudi, ki se sproščeno zabavajo,« nam pove Laščanka Majda Velikonja, ko vrtamo vanjo, če ji je prireditev kdaj zrasla čez glavo. »Pravzaprav je bilo Pivo in cvetje, ko smo bili še mlajši, tudi družinski praznik, saj so k nam v Laško takrat prišli sorodniki od vsepovsod in pri nas ostali tudi nekaj dni,« se spominja tudi Jožica Cajhen, ki v Laškem živi vse od prve prireditve. »Vedno smo se najbolj zabavali ob petju Miša Kovača,« še pripomni in prizna, da se za kak dan zdaj, ko je že starejša, tudi umakne iz Laškega.
Anka Levičar se dobro spomni, da je bila prireditev nekoč razpotegnjena tudi na 14 dni. Če s prireditvijo domačini ne bi živeli, se ta zagotovo ne bi obdržala vsa ta leta. Dejansko je ni bilo le enkrat samkrat, in sicer leta 1984, ko se je delal nov most čez Savinjo, se spominjajo domačini, ki so zadnji dve leti skeptični, ker se ta dogodek delno seli tudi v poldrugi kilometer oddaljene Jagoče. »Pivo in cvetje ima svoj čar samo tu, v središču mesta,« so enotnega mnenja naše sogovornice, ki ne pozabijo pohvaliti tudi delavcev komunale, ki vsako noč poskrbijo, da je mesto zjutraj spet kot iz škatlice. Jutri bodo v Laškem člani Etno odbora Jureta Krašovca Možnar na ohceti po stari šegi poročili že 46. par. V zakonski stan se bosta podala Alen Matek in Sebastjana Lah, ob tem bodo pripravili še srečanje vseh parov, ki so se na tej prireditvi poročili od leta 1967 dalje. Menda lahko na prste ene roke preštejemo tiste, katerih zakon se ni obnesel. Vsi pa bodo skupaj z drugimi sodelovali tudi v tradicionalni popoldanski paradi, ki je za obiskovalce prav tako prava paša za oči.
