Zanimivo pa je, da se sedemindvajsetletni Goethe v Italiji v resnici bolj malo ozira proti »milemu« nebu. Kar v njegovih popotnih zapiskih resnično navdušuje, je njegov vztrajni pogled v tla. Bolj od Boga in njegovih nebesnih znamenj ga zanimajo kamnine, bolj od zemeljskih znanilcev božjega pa poljščine, borna prenočišča, prometna ureditev in celo grmade smeti, nakopičene po slavnih mestih Italije. Le tu in tam mimogrede tudi kaka slika ali arhitektura, ki ju opiše skopo in že kar klišejsko, da bi ga strast spet gnala na vrhova Vezuva in Etne raziskovat vulkanske izbruhe. Že po nekaj minutah protestno zapusti papeževo mašo na Kvirinalu, kot se za freigeista spodobi. Skratka: Goethe se je oziral v nebo bolj ali manj le zato, da bi ugotovil, kakšno bo vreme. A v Italiji je ostal skoraj dve leti in bilo je več kot dovolj časa, da so prvotno naravoslovno vzhičenost spet zamenjale velike pesniške teme in da ga je mrzlo in »zlo« nebo severa prej ali slej dohitelo ter ga morda opomnilo, da je vsako človekovo hrepenenjsko popotovanje k Drugosti v resnici le potovanje k sebi, vsak pobeg pa le začetek vračanja domov, pod svoje nebo, naj bo milo ali zlo. Svet ni razdeljen na mrzli sever in vroči jug, temveč je ena, od vsega premešana identiteta, kakor jo v misli in doživljanju povezuje prav človek v svoji begavi posamičnosti. To je na koncu svojih arkadijskih romanj spoznal tudi Goethe, zato so njegovi popotni zapiski še vedno vznemirljivo branje.
Nazaj v prihodnost! Preletim časopisne naslove. Z izjemo volitev, ki se jih po treh dneh komaj še kdo spomni, same slabe novice. Svet se zapleta v nove vojne, Slovenija upehano kleca pod težo odgovornosti za pretekle napake. Sve se vraća, sve se plaća, so sinoči demagoško sporočali z nacionalke. Uf, raje spet pobegnem h Goetheju. Pred dnevi sem študente na izpitu iz gledališke teorije spraševal o atmosferi. Ker so o Čehovu in Stanislavskem vedeli vse, sem tečno vrtal dalje: kaj pa družbena atmosfera? Kako bi označili vzdušje v današnji slovenski družbi? Kot zlo, sem slišal v odgovor najmanj dvakrat, kot nevarno zmedo in zlo. Zakaj vendar zlo, sem vztrajal v svojem profesorskem pikolovstvu. Utemeljitve, kot se za izpit spodobi, niso bile več tako kratke in enoznačne, pa vendar: zlo kot odsotnost razuma. Zdi se, da državljani Slovenije svojih družbenih razmerij, svojega posamičnega kot tudi skupnega življenja ne urejamo več po zakonih razuma, temveč na podlagi čustvenih reakcij in strasti, še v najboljšem primeru le po trenutnem navdihu, so pripovedovali študenti. Goethejeva manihejska delitev neba bi se ob soočenju z njihovo argumentacijo postavila na glavo, si mislim, hkrati pa se mi mimobežna opomba o »zlem nebu« razodene kot metafora današnje slovenske kulturne in družbene atmosfere, v kateri živimo in gledamo le še v tla. Tam, na tleh, v smeteh iščemo vsak svojega boga.
Zdi se, da nam gre vse, ampak res vse že dolgo narobe, nič več se nam ne posreči. Današnje slabe novice so posledica slabih, nepremišljenih, napačnih odločitev v preteklosti, zgrešenih izbir, političnih improvizacij, družbene neodgovornosti, pohlepa, banalizacije življenja, zlih razpoloženj in zgodovinskih resentimentov, sprevrženih političnih elit, polizobraženih upravljalcev državnih institucij – spisek je skoraj brezkončen. Toda kakšen je odgovor? Kaj Slovenija sploh hoče, te pogosto vprašajo na tujem, ko jim sramežljivo poveš, od kod prihajaš. Ne veš odgovora. Slovenija ne ve, kaj hoče, niti ne ve, kaj in kdo je. Ali je, goethejevsko rečeno, sever ali jug, ali pa, kot se najraje predstavi, »nekaj vmes«? Nekaj vmes seveda ni ne tič ne miš. Je nič. Slovenijo vse bolj doživljamo kot žrtvovano in skoraj tragično državo. Namesto srečne in idilične Arkadije smo dobili ta posuroveli nič, v katerem gledamo le še v tla. Ker smo soodgovorni, pa tudi zato, ker drugega pogleda sploh več ni.
Ne vem prav dobro, zakaj sem v zadnjem hipu pred odhodom od doma v kovček, prenatrpan s knjigami, stlačil še Goetheja. Berem ga lahko le tu na tej mali terasi, ki je simbolni ostanek vseh mojih utopičnih potovanj. Doma bo knjiga spet postala nekoristna in bo za dolgo obtičala na nekem pozabljenem mestu na knjižni polici. Svetovna književnost pač.
