Bolj kot produkt norveške kulturne politike je Kvelertak donošenček nordijske rockovske sage. Namesto na nordijsko mitologijo se ta rockovski sekstet naslanja na bogato zakladnico skandinavskega rocka, s katero je vzgojen in jo s pridom izkorišča za svoje lomastenje. Čeprav so komadi bridki in neomajni, nikakor ne gre za ikonoklaste. Njegovo vneto žaganje malikuje energično in eklektično govorico, ki je prepojena z atributi in dovtipi različnih rockovskih ekstremov s severa Evrope: glamovskim rockanjem, punk'n'rollovskim drilom, blackmetalskimi izbruhi, rockerskim nastopaštvom. To zvočno gmoto z žarom gnete v močan in tekoč špirit, ki ga je (bilo) vredno poskusiti v živo. Sploh v klubskem prostoru, kjer takšen zvarek še bolj udari.
V ponedeljek zvečer me je med nastopom Kvelertak neverjetno prevzela želja, da bi spet slišal odločni punk-industrial komad No Rule švedskih The Leather Nun. Po koncertu, ki ga je občinstvo končalo skupaj z bendom na odru, je bil to strel v glavo. Komad iz leta 1979 še danes zveni ubijalsko, kot bi Stooges igrali Helmet. Tako kot me je odločno rifanje Kvelertak spomnilo na to underground punk relikvijo, mi je napol ognjeviti, napol nastopaški nastop benda z dolgolasim, bradatim, potetoviranim in do pasu golim frontmanom sprožil še en film. Na poletje 1996, ko sem v Kölnu na Popkommu čisto slučajno ujel norveške Turbonegro. Z ekipo smo šli na španske Pleasure Fuckers, a takoj, ko smo vstopili v klet beznice Tunnels, smo jih dobili po glavi. Na odru so noreli tipi v džinsu, mornarskih majicah in kapah. Oprtani s kitarami so streljali na vse strani in orodja v rokah glorificirali kot faluse. Neusmiljeno so drveli iz komada v komad. Oznojeni, do pasu goli, bradati in dolgolasi frontman z razmazano maskaro po obrazu je navigiral rockerski ritual dvomljivih osebkov na odru in pod njim, uniformiranih v jakne iz džinsa s Turbojugend našitki. Če sem kdaj doživel kulturni šok na punk-rock koncertu, sem ga doživel na tem rodeu.
Morda je Kvelertak preveč punk-rockerski, da bi bil metalski, ali obratno, vsekakor pa je prodorni nadaljevalec skandinavskega ekstremnega rocka. Čvrsto se oklepa njegove ikonografije, verige in fluida. V njegovem divjem opletanju z vsem tem je nekaj nepogrešljivo in neubesedljivo nordijskega, nekaj, kar imajo lahko samo potomci Vikingov.
