Ta stiska je med drugim posledica zanemarjanja stanovanjske problematike, v katero se razen posamičnih izletov ni poglabljala nobena slovenska vlada doslej. Z osamosvojitvijo je bilo ukinjeno sistematično financiranje stanovanjske gradnje prek državljanskih prispevkov, ki ni bilo nikoli učinkovito nadomeščeno, in izvedena je bila denacionalizacija oziroma razprodaja družbenih stanovanj. Šele na prelomnici tisočletja smo dobili prvi desetletni nacionalni stanovanjski program, ki pa ga že po prvi petletki nihče več ni jemal resno. Peto leto po tudi uradnem izteku programa še vedno neuspešno čakamo na drugega.
Trenutno v državi praktično edini ukrep stanovanjske politike ostajajo subvencije za neprofitne in tržne najemnine (ki jih je tako malo, da jih evropska statistika sploh ne zajame), skupaj z občinami pa država s pomočjo stanovanjskih skladov prebivalcem ponuja tudi stanovanja v najem ali nakup. Za mlade družine, ki prvič rešujejo svoje stanovanjsko vprašanje, je Janševa vlada leta 2012 z varčevalnim Zujfom po sedmih letih ukinila subvencije, hkrati pa tudi nacionalno stanovanjsko varčevalno shemo (NSVS), po kateri je država posameznikom izplačevala določene premije na privarčevana sredstva za nakup ali obnovo stanovanja. Noben od obeh ukrepov se tako ali tako ni izkazal za učinkovitega. Na kakšne druge spodbude (davčne olajšave ob nakupu stanovanja, subvencije za preureditev stanovanja, vzpostavitev zakonskih pogojev za razmah stanovanjskih zadrug...) država doslej ni niti pomislila, če ne štejemo subvencij za energijsko obnovo stavb, ki po naključju povečujejo kakovost bivanja ljudi, saj v prvi vrsti služijo uresničevanju okoljskih zavez naše države.
Toda dobra stanovanjska politika bi državi koristila. Ne le zaradi zadovoljstva državljanov z bolj vestnim uresničevanjem osnovne človekove pravice, zapisane tudi v 78. člen slovenske ustave, po katerem »država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo primerno stanovanje«. Stanovanjska politika je hkrati eden od ključev za uresničevanje širših razvojnih ciljev države, med njimi tudi za reševanje težav, ki nas zdaj tako zelo skelijo. Recimo zaposlitvenih (na primer spodbujanje zaposlovanja tudi zunaj rodnega kraja), poselitvenih in urbanističnih (na primer spodbujanje strnjene poselitve), demografskih in socialnih (na primer spodbujanje rodnosti, preprečevanje socialne izključenosti), pa tudi ekonomskih (na primer spodbujanje gradbeništva, zagon zdaj mrtvega nepremičninskega trga).
Stranke, ki pred prihajajočimi državnozborskimi volitvami v javnomnenjskih anketah kotirajo najvišje, sicer obljubljajo, da bodo z novo vlado prišla tudi stanovanja (predvsem za mlade). Toda prav nobena resno ne pove, kako bo ta ob napovedanem takšnem in drugačnem zategovanju državnega pasu zagotovila. V uteho pa ni niti dejstvo, da ta njihova predvolilna obljuba ni od včeraj.
