»To je bil eden mojih najhitrejših, če ne najhitrejši sprint v karieri. Dal sem vse, kar sem imel. Upam, da bom še zmagoval, čeprav je že druga zmaga lep uspeh. Skoraj nimam besed. Počaščen sem. Zmagati v Londonu je nekaj podobnega, kot je bila lanska zmaga na Elizejskih poljanah v Parizu. Sanjsko. Ponosen sem, da imam zraven tako čudovito ekipo. Sprinterski vlak je bil izveden kot iz učbenikov. To je tisto, zakaj naš ekipni šport tako zgleda,« je v Londonu, tik ob Kraljevi kapeli in Buckinghamski palači slavil Marcel Kittel. Z ekipo Giant Shimano tretji dan ni dovolil nobenega presenečenja. Vpisal je drugo zmago na 101. Touru in danes bo pod startno številko že vozil oznako V6. Seštevek lanskih in letošnjih zmag Po Franciji.
Simbolika, kraljevi sprint je dobil nemara novodobni kralj sprinta. Kraljestvo je nasledil od Marka Cavendisha, ki je moral odnehati zaradi svoje preagresivnosti. Kittel je bil v zadnjih metrih toliko močnejši, da Korenov kapetan, drugouvrščeni Peter Sagan (Cannondale), ki pridno nabira točke za zeleno majico tudi na letečih ciljih, Cavendishev namestnik Avstralec Mark Renshow (Omega Pharma) in preostali zasledovalci sploh niso zavili iz njegovega zavetrja. 26-letni nemški sprinter je bil za razred močnejši.
Eden od glavnih konkurentov Kittlu bi mu moral biti rojak Andre Greipel (Lotto), a njegov partner v sprinterskem vlaku Jurgen Roelands je opozoril na zelo pomemben dejavnik: »Sicer ne vem natančno, kaj je šlo narobe, toda ko sem se ozrl nazaj, Greipla ni bilo v mojem zavetrju. Hkrati sem zraven še vedno videl Kittlovega pomočnika Johna Degenkolba, kako se je smejal na kolesu. Ne morem reči zagotovo, toda malo spolzke ceste zaradi dežja in vsi ti ljudje ob cesti prestrašijo Andrea. Če greš skozi ovinek na zavorah, ne moreš voziti Tour v lovu na zmago. Za nami je zamujena priložnost, najmočnejši pa zmaga. Ali bo Marcel še zmagoval? Upam, da ne, ampak se bojim da bo.«
Bistvo pa ni bil strah. Bilo je bilo izjemno delo nizozemske ekipe, posebno zadnjih dveh mož v sprinterskem vlaku Koena de Korta in Toma Veelersa, ki ju kot izjemna vlakovodja hvali tudi Luka Mezgec. Zadnji je bil tudi med bolj zaslužnimi za Mezgečevo zmago v Trstu. Ekipa Giant je znana po izredno študioznem pristopu zaključka sprinterskih etap, številnih analizah in študijah. Za vsakega člana ekipe imajo skrbno dodelane vloge za vse zaključne kilometre, Kittel je le pika na i. »Zaključek smo izpeljali kot iz učbenika,« je bil včeraj ponosen Veelers.
Belgijec Roelands je v bistvu zgoraj že napovedal današnjo prvo pravo francosko etapo Toura od Le Tougueta do Lilla (164 km). Rumeno majico je včeraj na letalu v Francijo pripeljal Vincenzo Nibali. Čeprav je eno od pravil velikih etapnih dirk, da ni preveč dobro majico najboljšega obleči prezgodaj, mistične majice ne bo dal brez boja. »Mislim, da imam za sabo dovolj močno ekipo. V majici se počutim čudovito. Sicer vsi že gledamo proti peti etapi in tlakovanim cestam, poznanim s trase Pariz–Roubaix, ki je sicer nisem še nikoli vozil, kot tudi mnogi hribolazci ne, toda mislim, da kocke ne bodo tako odločilen dejavnik. Verjetno bo mnogo bolj odločilno delo ekipe na ozkih in zavitih cestah,« pravi Nibali.
Mnogi kolesarji so se ob slovesu z britanskega otoka dobesedno veselili in si oddahnili. Če so bili navdušeni nad množico milijona gledalcev ob trasi, je bila za njih tudi najhujša tegoba prav prevelika množica, ki je stala – na cesti. »Mislim, da nikoli v kolesarski karieri še nisem bil tako prestrašen kot tokrat,« je pripomnil francoski kolesar Tom Dumoulin. Če so odšteli pse, čeprav na povodcih, so za glavno mešanico nečimrnosti in neumnosti proglasili tako imenovane selfije, osebne portrete z mobilnih telefonom s kolesarsko karavano v ozadju. A tako kot so »selfiji« tegoba kolesarjev, saj navijači ob cesti prav zaradi prevelike želje želijo ujeti zgodovinski trenutek in zato predolgo stojijo preveč na cesti, pa so za novodobno obsedenost ravno toliko zaslužni sami, saj najboljše redno objavljajo in poobjavljajo. Začel je denimo prav Marcel Kittel v uvodni etapi italijanskega Gira na Irskem, ko ga je 12-letni fantič ujel v trenutku, ko je popolnoma izmučen sedel na cesto po doseženi zmagi. Tedaj je bilo to za mnoge neokusno do kolesarja, a je obsedenosti dalo zagon. In ob tem je treba vedeti, da so gledalci ob cesti tako vpleten del športa kot v skoraj nobeni drugi popularni panogi in vplivajo tudi na potek dirke.
