Vlada je sredi junija brez velikega hrupa sprejela novelo zakona o ohranjanju narave in ukinila dosedanjo uredbo o prepovedi vožnje z vozili v naravnem okolju. Hiter in tih sprejem je bil nepričakovan, še posebno zato, ker je spreminjanje zakonodaje v začetku leta spremljala veliko bolj hrupna razprava. Zakonu so nasprotovali gorski kolesarji, ki jih je predlog zakona še naprej enačil z vozniki motornih vozil in jim za nameček povišal kazni v primeru vožnje v naravnem okolju – tudi po utrjenih poteh. V sprejeti različici zakonodaja stopa korak bliže kolesarjem, še vedno pa vožnjo izven kategoriziranih cest omejuje kopica drugih zakonov.
Vožnja po utrjenih poteh pogojno dovoljena
»V naravnem okolju se lahko zdaj peljemo po utrjenih poteh, če temu ne nasprotuje lastnik, a čaka nas še veliko dela,« pravi kolesar Peter Dakskobler, gonilna sila kolesarskega turizma v Posočju. Kolesar in urednik portala www.mtb.si Andrej Dekleva pa pojasnjuje, da če ga kdo vpraša, kje se v Sloveniji lahko vozi s kolesom, je njegov odgovor že skoraj 20 let enak: tam, kjer se lahko vozi z avtom. »Jaz bi temu, kar je bilo sprejeto, rekel pol koraka v pravo smer,« pravi.
Tudi Vladimir Cindo iz Kluba gorskih kolesarjev Volja na omenjenem kolesarskem portalu meni, da se odnos do gorskega kolesarjenja pri piscih zakonov sicer preveša v pozitivnejšega, po drugi strani pa sam zakon kolesarjem ne prinaša nič novega. »Zakona o gozdovih in planinskih poteh ostajata v veljavi. Ta zakona pa uveljavljata princip, da je kolesarjenje legalno le po poteh, kjer je to dovoljeno in označeno, za kar pa je potrebno soglasje lastnikov, upravljalcev, na koncu pa še pristojnega ministra,« pojasnjuje Cindo.
Poleg omenjenih dveh zakonov vožnjo omejujejo še predpisi o kmetijskih zemljiščih. Kolesarji se bodo torej v gozdnem prostoru (ta predstavlja 60 odstotkov Slovenije!), po planinskih in poljskih poteh še naprej lahko legalno vozili le tam, kjer bo to izrecno dovoljeno in kjer bodo izpeljani vsi postopki za legalizacijo vožnje. Na severnem Primorskem, enem glavnih centrov gorskega kolesarjenja v Sloveniji, so se zato kot prvi že lotili izdelave presoje sprejemljivosti gozdnih poti za gorske kolesarje. A kolesar in sodelavec koroške regijske razvojne agencije Peter Zajc opozarja, da se z novim zakonom tudi ni nič spremenilo glede poenostavitve postopkov vzpostavljanja legalnih gorskokolesarskih poti v naravnem okolju in ti ostajajo enaki kot doslej. Meni pa, da nova zakonodaja nekaj prednosti vendarle prinaša organizatorjem kolesarskih prireditev, saj jim vsaj potencialno omogoča legalno izvedbo prireditve v naravnem okolju, tudi v varovanih območjih, kot je Natura 2000. A le če se bo s tem strinjal Zavod za varstvo narave.
Uredba obstala v predalu
Minister Dejan Židan je spomladi nejevoljo kolesarjev miril z obljubo, da bo vprašanje kolesarjenja v naravi država uredila v posebni uredbi in ne v zakonu. A danes o tej ni več ne duha ne sluha. »Takrat se je ustanovila delovna skupina za pripravo predloga, v kateri so s kolesarske strani sedeli zelo kompetentni ljudje. Pa se nikdar ni sestala,« pravi Dekleva in pojasnjuje, da ministrov namen tedaj verjetno ni bil slab, a na koncu s hitrim sprejemom zakona vse spominja na predvolilno pridobivanje simpatij. Kolesarji so kljub sprejetju zakona prepričani, da brez podzakonskih aktov ne bo šlo. V njih bo treba razčistiti najosnovnejše pojme, denimo kaj je kolesarski park, kaj pot, ki se uporablja za turo, in kaj utrjena pot. »V gradbeništvu je to vse od makadama naprej proti avtocesti, torej ne ravno tisto, kar zanima nas, gorske kolesarje,« pravi Dekleva.
