Med klasičnim in sodobnim

Ničesar ne obžalujem. Verjetno pa bi si poiskala primernejšo plesno skupino, v kateri bi se kot plesalka bolj izpopolnila. Nekoč sem hotela na študij medicine, pa se je potem vse odvijalo drugače. V ljubljanski Balet sem prišla najprej honorarno, bila sem še dijakinja srednje naravoslovne smeri, vmes je prišlo povabilo iz PTL, pa potem štipendija za izpopolnjevanje v Cannesu in nato redni angažma v Baletu. Po Cannesu sem šla celo na sprejemne izpite na AGRFT, ki jih sicer nisem opravila, sem se pa preizkušala kot igralka na neodvisni sceni, v produkcijah Sebastjana Horvata, Matjaža Pograjca, Vita Tauferja, Emila Hrvatina, Barbare Novakovič Kolenc, pa tudi v dveh predstavah v MGL pod režijo Barbare Hieng Samobor, kjer sem sodelovala tudi kot koreografinja.

Ples in gledališče sta me vedno zanimala tudi po teoretski plati, še pred kratkim sem obiskovala predavanja Alda Milohnića na temo zgodovine gledališča na AGRFT. V izobraževalnem smislu sem imela vedno premalo manevrskega prostora, ta primanjkljaj bi zdaj rada premostila v našem ansamblu.

Odziv je, seveda. Poznajo me, morda res pričakujejo korenite spremembe v smislu sodobnega. Toda kaj sploh pomeni termin sodobno? Vendarle le to, da živimo v 21. stoletju. Zato si želim ansambel, ki je odprt za različne delovne procese in pristope. Nočem agresivno rezati v repertoar, čeprav me zelo zanimajo drugačne predstave, povezave z umetniki z različnih področij. Tudi Labodje jezero je ob svoji prvi uprizoritvi šokiralo, Posvetitev pomladi Stravinskega pa so izžvižgali in popljuvali. Povprečij si zgodovina ne zapomni.

Naš ansambel še ni pripravljen na tovrstne eksperimente, a ker ga dobro poznam, vem, kaj je zanje ta hip dobro. Recimo neka avtorska kreacija po meri ansambla, kar bomo s Tristanom in Izoldo udejanjili že na začetku prihodnje sezone. V projekt sem pritegnila obetavnega mladega romunskega koreografa Dana Datcuja, ki se mi zdi ta hip ravno pravšnji za naš ansambel. Imeli smo že prvo tehnično vajo na odru, razpoloženje med plesalci je dobro, projekt pa je zamišljen kot celostna umetnina.

V glavnem se zdaj plešejo kupljene produkcije, ki potem pristanejo v železnem repertoarju. Denimo Giselle Davida Dawsona je odlična produkcija, toda narejena je za dresdenski ansambel in oder. Res pa je taka produkcija preverjena, s čimer odpade rizičnost nove produkcije.

Ob rednem repertoarju želim vzpostaviti še vzporeden program, ki bo nekakšna baletna platforma, laboratorij za eksperiment. To bo priložnost za mlade plesalce, da se povežejo z umetniki z drugih področij, z zanimivimi režiserji, in ta možnost že obstaja: v tretji kleti nove stavbe je režijska dvorana, ki bi bila lahko naš prostor za uprizoritve. Prepričana sem, da tudi v finančnem smislu za hišo to ne bo prevelik strošek. Stvari bom puščala odprte in sproti spremljala odzive ansambla.

Obiskovalcev nam na baletnih predstavah ne manjka, moramo pa jih tudi oblikovati. Ne smemo podlegati zgolj tržni logiki in razmišljati o razprodani dvorani. Seveda ni slabo, da je v božičnem času na sporedu Hrestač, to je tradicija, otroci si ga želijo gledati in tudi generacije se hitro menjajo. Hkrati napreduje tehnologija, produkcija je lahko kakovostna in vizualno privlačna. Zato sem si tako prizadevala, da bi pri Labodjem jezeru, drugi, klasični premieri prihodnje sezone, z nami sodeloval A. J. Weissbard, izjemni lučni oblikovalec, ki je delal za Roberta Wilsona. Tokrat bosta v ekipi še Vadim Fiškin in Miran Mohar, za koreografinjo pa sem hotela Lynne Charles, dolgoletno primabalerino hamburškega in Béjartovega baleta.

Določen krog v svetu je nasprotoval mojemu imenovanju, želeli so celo ponoviti razpis. Očitali so mi, da premalo poudarjam ohranjanje kulturne dediščine ter da sem preveč sodobna in mednarodna. To me je malce presenetilo, saj »svojega« kandidata niso imeli, na razpis sem se prijavila le jaz. Povabil me je sicer direktor, hotel je nekoga, ki zelo dobro pozna ansambel. Pri nas tako težko damo komu možnost. Nisem se videla kot umetniška vodja, po duši sem kreativka in kulturna politika mi ni ravno v navdih, očitno pa je povabilo prišlo v pravem obdobju mojega življenja.

Seveda ne, ampak nekje v razmišljanju pri nas se je zataknilo, čeprav je bil že v času Pie in Pina Mlakarja slovenski balet izrazito sodoben. Treba je brisati meje med klasičnim in sodobnim ter iskati poti, kjer se ti dve ravni prepletata. Danes sem vesela, da nisem zapustila operno-baletne hiše in delala samo na neodvisni sceni. Mene zanima balet, zanimajo me špice in zanima me spoj špic in sodobnosti.

Ta hip se v naši hiši kot tudi v drugih javnih ustanovah krči število delovnih mest, pogodbe se sklepajo le za določen čas. Če se nekdo upokoji, na njegovo mesto ne pride nihče, kar pa za repertoarno gledališče pomeni veliko težavo. Da izpeljemo repertoar, baletnike zaposlujemo honorarno na letni pavšal, če pa bo recimo zmanjkal še kakšen labod za Labodje jezero, ga bomo angažirali projektno.

Mladih plesalcev je ogromno, kar 400 se jih je prijavilo na nedavno mednarodno avdicijo, a honorarno bomo lahko zaposlili le štiri. Je pa predsednik Društva baletnih umetnikov Slovenije Tomaž Rode uspešno kandidiral na razpisu Karierne perspektive ter ustanovil Mladi slovenski balet (MSB), nekakšen most med baletno šolo in profesionalnim ansamblom, znotraj katerega je osem mladih plesalcev podpisalo pogodbe do konca leta 2015. Te plesalce lahko tudi mi uporabljamo za svoje projekte, mladi pa tako pridobijo izkušnje s profesionalnim ansamblom.

Zelo veliko, žal. Letos so v Ljubljani šolanje končale tri plesalke, a le ena je dobila priložnost v MSB. Tudi mi bi jo lahko zaposlili kvečjemu honorarno, četudi smo prepoznali v njej potencial in četudi se zavedamo, da moramo skrbeti za svoj podmladek. Treba je imeti domači kader, ne samo plesalce, tudi asistente, pedagoge, koreografe.

To je predvsem zasluga rezidenčnega koreografa Edwarda Cluga, ki je tudi njihov umetniški vodja, imel pa je to srečo, da mu je direktor Danilo Rošker dal možnost, da kontinuirano dela. V razvoju moraš imeti možnost tudi, da se zmotiš. Z Mariborom si želim sodelovati, predvsem pri velikih projektih, ki jih sami kadrovsko in finančno ne bi mogli izpeljati. Že pred leti se je skupna koprodukcija Bajadera izkazala za izvrstno.

Iz ansambla se umikam, bom pa sodelovala v kakšnem zanimivem projektu v našem vzporednem programu. V NDT (Nederlands Dans Theater) imajo tri skupine plesalcev: v eni so mladi, v drugi je ansambel, ki nosi repertoar, v tretji pa so nekoliko starejši plesalci. Zadnje razumejo kot zelo dragocene, saj so s številnimi izkušnjami na odru zanimivi in karizmatični. Koreograf Jiří Kylián je namensko postavljal predstave zanje. Nekaj podobnega zdaj počnem s Snježano Premuš, ki je v projekt pritegnila še Matejo Rebolj, zanima pa jo baletno telo z močno vpisanim baletnim kodom. Zanima jo najina transformacija dojemanja najinih teles skozi metodo BMC (Body Mind Centering), prek katere prideš do boljših rezultatov, tudi znotraj klasičnega baleta.

Pri baletu je krivično, da fizična moč začne upadati, ko imaš največ izkušenj, ko se plesna kilometrina pozna na odrski prezenci, ko dojemaš svoje telo ne le kot mišico, ampak bolj subtilno. Ampak s tem se je treba soočiti.