O čem se pravzaprav pogovarjamo, ko se pogovarjamo o vsebini? Marcel Štefančič je v zadnjem Studiu City problemsko osišče intervjuja z evroposlancema zastavil takole: Zakaj sploh potrebujemo volitve, če pa je prihodnji vladi spisal progam že Bruselj? Da pri vprašanju ne gre zgolj za eno Marcelovo retorično bravuro, ampak za precej resno vprašanje, nista potrdila samo Fajonova in Bogovič, ki teze nista spodnesla, ampak sta jo nekako napol potrjevala in napol upravičevala, ampak smo isto tezo slišali tudi iz ust strokovnih avtoritet, kot sta recimo Mojmir Mrak in Peter Kraljič. Če potegnemo črto in umaknemo konkretne sezname državnih podjetij, namenjenih za prodajo, potem gre bolj ali manj za nujne konsolidacije in reforme, ki bi jih tako in tako morali postoriti sami in so veliko manj stvar izbire kot nujnosti.
Torej o čem se dejansko pogovarjamo, ko se pogovarjamo o vsebini? Mogoče je smiselno stopiti korak nazaj in pogledati, recimo, kaj in kako je bilo z »vsebino« vlade Alenke Bratušek. Kot vemo, je v osnovi nadaljevala projekte, ki jih je v vseh ključnih točkah pred tem zastavila vlada Janeza Janše, za vlado Janeza Janše pa jih je, po receptu zadnjih priporočil, spisal Bruselj. V osnovi se je naš manevrski prostor zato reduciral na izbiro med dražjim zadolževanjem z nekaj več suverenosti na eni ter med cenejšim zadolževanjem, ki pa bi prineslo s sabo uzdo trojke z veliko ostrejšimi intervencijami v raznorazne sfere družbe, na drugi strani. Tu ni kaj dosti vsebine, saj v fazi gašenja ognja, pod grožnjo bankrota, sesutja bančnega sistema, gospodarstva in posledično socialnih sistemov, v fazi kriznega menedžmenta velike vsebinske in programske vizije nimajo domovinske pravice. Dokler se tako ali drugače, bolj ali manj metaforično boriš za preživetje, je vsebina luksuz, odsoten prestiž, odmaknjen v neko nedefinirano in konsolidirano prihodnost.
Torej o čem se dejansko pogovarjamo, ko se pogovarjamo o vsebini? Radi bi verjeli, da je naš »vsebinski domet« dejansko v izbiri različnih možnosti (KAJ), vendar manevrski prostor za »vsebino« se v fazah raznih konsolidacij iz »KAJ« bolj kot ne reducirana v »KAKO«. Vsebinski domet je v prvi vrsti reduciran na redefinicijo načina in odnosa do stvari, prav tega, ki nas je v prvi vrsti pripeljal v trenutno situacijo. Z drugimi besedami to pomeni, da se naša izbira iz različnih programov in vsebin bolj kot ne reducira na izbiro načina, s katerim želimo, da bo bolj ali manj vnaprej definirana vsebina realizirana. Napisati, da to sploh ni malo, bi bil cinizem. Napisati, da je vseeno, če bi iste ukrepe in vsebino speljala v zadnjem letu Alenka Bratušek s svojim načinom, pristopom in odnosom ali pa Janez Janša, pa bi bila neumnost in laž. Ne, nikakor ni vseeno, kdo je na oblasti, ne glede na redukcije možnosti in s tem vsebine, ki so realne in faktične.
Torej o čem se dejansko pogovarjamo, ko se pogovarjamo o vsebini? »S strogo tehničnega vidika imamo leto in pol časa, dokler se spet ne začnejo kopičiti problemi v slovenskih bankah,« je povedal v intervjuju za Večer guverner Banke Slovenije Boštjan Jazbec, od katerega je, mimogrede, minilo dobrega pol leta. Stavek guvernerja banke ima logično nadaljevanje, da se bo začelo (nadaljevalo) isto, če bomo delali – KAKO? – enako kot do zdaj. To je esenca naše prihodnosti, zajeta v tem trenutku. To je zožen manevrski prostor za vsebino, ki smo si ga pridelali s katastrofalnim KAKO v preteklosti.
Torej o čem pravzaprav govorimo, ko govorimo o »vsebinah« in »programih«, ki jih tako odločno, vehementno in s fatalno tonaliteto zahtevamo od teh naših ubogih strank? O čem se pogovarjamo, ko se v Sloveniji tik pred izrednimi volitvami z izrednimi roki in potem, ko smo si vsi leto in pol želeli nič drugega kot nove obraze, pogovarjamo na fatalen način o domnevni vsebini? O čem se pogovarjamo, ko imamo nekaj novih imen, ki po letu in več vpitja, da moramo deliti – KAKO? – drugače, prinašajo primarno – KAKO? – drugačen odnos do stvari, in se jih lotevamo nereflektirano cefrati z domnevnimi KAJ, na katere niti stare stranke nikoli niso imele, nimajo in ne bodo imele odgovorov, saj preprosto do zdaj nismo imeli nobene resne razprave o razvojnih modelih, strategijah, reformah itd.? Znamenje česa je naše patetično obsojanje moraliziranja in brezvsebinskosti novih strank, medtem ko stare čakamo že dvajset let, da ponudijo razvojni model, in so nas med čakanjem spravile na dno tranzicijske greznice? Notorično in patetično vzklikanje k vsebinam in programom je v trenutnem kontekstu in realnosti lahko tudi, če ne predvsem, pesek v oči. Vsebini, kajpada, in to v funkciji ohranjanja oziroma vračanja enega in istega.
Upam, da je odveč dodajati, da tole ni pamflet proti vsebini, ampak nasprotno, pamflet proti patetičnim in brezvsebinskim zahtevam po vsebini sredi dvajsetinvečletne razkošne praznine. Morda se je smiselno ob teh novih strankah, kakor koli se nam zdijo amaterske, klavrne in zelene, spomniti na Brechta, ki pravi nekaj v tem smislu, da je bolje začeti s slabim novim kot pa z dobrim starim.
